Zadnje čase se ukvarjam z vprašanjem socialno racionalnih družb. Kaj in kakšne te družbe so. Ali v razmerah globalnega kapitalizma sploh lahko obstajajo. Ali so združljive s kapitalizmom. In kaj pomeni socialna racionalnost za postsocialistične družbe. 
Socialno racionalne družbe postavljajo socialne učinke in koristi nad ekonomske učinke in rezultate. Ko se je treba odločiti za nek ukrep ali politiko, ki imata pozitivne socialne učinke, ni pa ekonomsko najbolj racionalna, socialno racionalne družbe izberejo te ukrepe in politike, ker so jim socialni učinki pomembnejši od ekonomskih učinkov.
Seveda ta logika ni na delu pri vseh ukrepih ali politikah. Obstajajo ukrepi in politike, pri katerih se socialni in ekonomski učinki prekrivajo. Tu ni dileme. Obstajajo pa situacije, v katerih socialni in ekonomski učinki ne sovpadajo. In takrat se je treba odločiti za eno logiko.

»Smoter produkcije« 

Kakšna je logika današnjih zahodnih kapitalističnih družb, vemo. Vedno daje prednost ekonomski racionalnosti, ki jo meri z višino profita, BDP itd. Kadar pa kdo poskuša upoštevati tudi socialne učinke, začnejo streljati iz vseh topov očitke, da gre za napačne ukrepe in/ali politike, ker so ekonomsko neracionalni.
Ob tem pa tudi ustvarjajo vtis, da bodo ekonomsko racionalni ukrepi za sabo avtomatsko potegnili tudi socialno racionalno ureditev družbenih zadev. Samo nekoliko počakati je treba. 
Seveda pa tako iz teorije kot iz prakse vemo, da ni tako. Ekonomska racionalnost praviloma deluje v škodo socialni racionalnosti. Klasični teoretski premislek te vrste je podal že Marx v Kapitalu, ko je zapisal:
»Kako vzvišen se zdi stari nazor, po katerem je smoter produkcije zmeraj človek, v primeru s sodobnim svetom, kjer se produkcija pojavlja kot človekov smoter in bogastvo kot smoter produkcije.«

Kako stvari stojijo v praksi

Vemo pa tudi, kako stvari stojijo v praksi. Kapital ni zmožen sprejemati socialno racionalnih rešitev niti v situacijah, ko gre za resne probleme našega planeta. Recimo za vprašanje segrevanja ozračja. Zakaj? Zato, ker so ekonomsko neracionalne. Zmanjšujejo zaslužek in profit. In to bo trajalo tako dolgo, dokler te iste rešitve ne bodo postale tudi ekonomsko racionalne. Dokler ne bodo prinašale profita. Ko ga bodo prinašale, jih bo kapital sprejel. Kot je to naredil že pri vrsti drugih okolju prijaznih rešitvah.
Tak primer je recimo množična proizvodnja električnih avtomobilov. Ki jih, simptomatično, uvaja Volkswagen. Taisti Volkswagen, ki je svoje avtomobile na bencin prodajal s falsificiranimi informacijami glede škodljivih izpustov. Logika je jasna: ker je s svojim prejšnjim ravnanjem izgubil okoljsko ozaveščene kupce, jim je zdaj ponudil tisto, kar hočejo: množično dostopne električne avtomobile. In jih spet pridobil. To je ilustrativni primer ukrepa, kjer ekonomski učinki sovpadajo s socialnimi učinki.

Japonski primer in zgled

To tudi dokazuje, da je apriorno negativni odgovor na vprašanje, ali je ekonomska logika sodobnega kapitalizma združljiva s socialno racionalnimi družbami, napačen.
Tako kot Volkswagnovi električni avtomobili dokazujejo, da je racionalnost kapitalizma vsaj na ravni konkretnega ukrepa združljiva s socialno racionalnostjo, potem to na ravni družbe v celoti dokazuje japonski kapitalizem. Ta je bistveno bolj socialno racionalen kot zahodni. Japonski kapitalizem ne skrbi predvsem za zaslužke lastnikov, ampak za dobrobit zaposlenih. Kot opisuje Chie Nakane v knjigi Japanese Society, japonski kapitalizem pozna recimo doživljenjsko zaposlitev. In še mnogo več. Podjetje ne skrbi samo za zaposlenega, ampak tudi za njegovo družino (štipendira otroke svojih delavcev in jih tudi zaposli). V primerih smrti v družini podjetja pomagajo zaposlenim (finančno in organizacijsko), organizirajo celo skupne grobove za svoje zaposlene. Za svoje zaposlene pa skrbijo tudi tako, da organizirajo športne aktivnosti, dopuste, počitnice, ponujajo počitniške kapacitete, stanovanja, zdravstveno zavarovanje itd. Gre torej za posebni sistem družbene delitve dobička, ki je povezan s tradicionalnimi japonskimi vrednotami. Poskrbeti za drugega in za skupnost je obveznost tistega, ki ima moč in denar. Zato tudi med stotimi najbogatejšimi zemljani Japoncev praviloma ni.

Sklep za slovenske razmere

Povedano pomeni, da je socialno racionalnost mogoče krepiti tudi v kapitalističnih družbah. Je pa seveda vprašanje, ali je to mogoče v kapitalizmu, ki temelji na protestantski etiki. Tu je v ospredju izoliran posameznik, ki skrbi sam zase. 
Če dodam še sklep za slovenske razmere: v slovenskem postsocialističnem neokapitalizmu bi bila krepitev socialne racionalnosti možna. Preživetje vseh je bilo v zgodovini vedno osnovni cilj ekonomskega delovanja Slovencev. In tako kot je socialna racionalnost, kot dokazuje Nakanejeva, ključna spodbuda za uspešni razvoj japonskega kapitalizma, bi lahko imela socialna racionalnost enak učinek tudi v razvoju slovenskega kapitalizma. Samo razumeti je treba, da socialna in ekonomska racionalnost ne delujeta v vseh družbah po isti logiki, kot delujeta v zahodnih družbah. 
Tega pa slovenski ekonomisti in politiki žal v glavnem ne razumejo.