Dinamika dni je v tem delu leta drugačna. Čeprav bi se najraje izognila vsemu, kar prinaša konec leta, mi pobeljeno Pohorje dokazuje, da je res prišel tisti čas. Čeprav bi pred koncem leta rada postorila še milijon pomembnih zadev, me Miklavž opozarja, da prihaja čas obdarovanj. Čeprav bi se rada v običajnh časovnih okvirih pripeljala z enega konca mesta na drugega — in čeprav so nočna nakupovanja in črni petki že za nami —, gneča na cestah priča, da prava nakupovalna mrzlica šele prihaja. Vsi sosedje v ulici so že prižgali lučke in vsi župani so že otvorili praznične trge. 
Upam, da se bom počutila prijetno. Pa vendar vedno bolj pogosto čakam, da december mine — in da bom lahko mirno praznovala novo leto enkrat v januarju.
Nikomur ne želim soliti pameti, kaj bi morali storiti in kako praznovati prehod v novo leto, ki ni brez simbolike. Toda premislek o tem, kaj in kako praznujemo v središčih mest in kako trošimo javni denar, pa vendarle ne bo odveč.

Med bliščem in socialnimi transferji

Mesta so bogato razsvetljena, božična drevesa so postavljena, vsepovsod se razlegajo božični hiti. Brez vsega tega si ne predstavljamo božičnih praznikov.
Toda na ravni mest, kjer vedno več ljudi živi od socialnih transferjev … — s tem pa imam problem.
Ljubljana, Maribor, Zagreb se zgledujejo po Dunaju, ki ponuja adventno razkošje na vsakem koraku. Toda pri tem ne smemo pozabiti, da Dunaj ponuja tudi kakovostno bivanje — in to tudi za tiste, ki si komercialnih najemnin in lastniških stanovanj ne morejo privoščiti.
To je namen javnega denarja!
Nekajstotisoč evrov v slovenskih mestih je navidez poceni praznična zabava za ljudi, da se pač hočejo imeti fajn — toda prav zdravorazumsko to ni! Nič nimam proti kuhančkom in čajem z rumom, pa tudi ne proti komercialni glasbi na osrednjih mestnih trgih. Ne vem pa, zakaj je treba to financirati z javnim denarjem!
Razumem, da hoče vsak župan imeti govor na silvestrski večer na osrednjem odru. Razumem tudi, da je mnogim všeč, če pokajo in se bliskajo ognjemeti. A če so med meščani tudi tisti, ki svojim otrokom ne morejo omogočiti šolskega kosila in malice, bi morali o smiselnosti investicij v ta blišč trikrat premisliti! 

Višek zabave

Še več! Naj pri tem prosim ne razlagajo, da je odštevanje denarja za ognjemet, zabavo s kuhančki, za komercialne glasbenike, za stojnice s kičem denar, namenjen kulturi. Čeprav sem v tujih mestih že marsikaj lepega videla — predvsem na severu Evrope, kjer mesta ob koncu leta živijo z glasbo mladih kreativnih glasbenikov in s stojnicami z naravnimi in trajnostnimi izdelki —, jih ne bom dajala za zgled dobrih praks. To je kulturna ponudba!
Okusi so različni in vsako mesto piše svojo zgodbo — toda vsi župani nosijo enako odgovornost. Morda bi mi znali povedati, da je v prednovoletnem času tudi veliko dobrodelnih dogodkov. Toda to jih ne odvezuje dolžnosti, da še bolje razmislijo, kaj delajo z javnim denarjem.
Če bi zbirali podatke o tem, koliko župani slovenskih mest namenijo za praznovanja in kakšnim vsebinam so ta »praznična« sredstva namenjena, bi kaj hitro prišli do zaključka o njhovem okusu. Naši lokalni šerifi so tisti, ki diktirajo specialne efekte pokanja in bliskanja ognjemetov in vonj po kuhančku. To je za njihove pojme pač višek zabave.