Socialne in komunikacijske veščine: Beseda ni konj, ampak brcne še bolj.

Zadnja leta precej časa preživim na letališčih. Z vsakim lêtom se vse bolj zavedam, da se sem statistično gledano že med tistimi srečneži, ki niso dočakali kakšnega res tragičnega letalskega konca. Izgubljena prtljaga, zamude, prebukirani leti in manjše okvare niso najhujša stvar, ki lahko človeka doleti. Pa četudi izgubiš ves delovni dan, se na pomembnem sestanku znajdeš v pomečkanih oblačilih od prejšnjega dne ali kupuješ najnujnejše sredi noči, preden ti dostavijo prtljago …

Pa vendar. Ko sem recimo nedavno prispela na avstrijsko letališče in ugotovila, da sem ena od tistih trinajstih potnikov brez sedeža, ker je letalo prenapolnjeno — čeprav sem kupila karto dva meseca prej in plačala divjo ceno —, sem ob petih zjutraj to zaznala kot zelo strašno zgodbo.

Pa ne zato, ker sem vedela, da bom morala ves dan preživeti na letališčih, če hočem prispeti na končno destinacijo po drugi poti, ampak ker je bilo vse to popolnoma