Zadnja leta precej časa preživim na letališčih. Z vsakim lêtom se vse bolj zavedam, da se sem statistično gledano že med tistimi srečneži, ki niso dočakali kakšnega res tragičnega letalskega konca. Izgubljena prtljaga, zamude, prebukirani leti in manjše okvare niso najhujša stvar, ki lahko človeka doleti. Pa četudi izgubiš ves delovni dan, se na pomembnem sestanku znajdeš v pomečkanih oblačilih od prejšnjega dne ali kupuješ najnujnejše sredi noči, preden ti dostavijo prtljago …
Pa vendar. Ko sem recimo nedavno prispela na avstrijsko letališče in ugotovila, da sem ena od tistih trinajstih potnikov brez sedeža, ker je letalo prenapolnjeno — čeprav sem kupila karto dva meseca prej in plačala divjo ceno —, sem ob petih zjutraj to zaznala kot zelo strašno zgodbo.
Pa ne zato, ker sem vedela, da bom morala ves dan preživeti na letališčih, če hočem prispeti na končno destinacijo po drugi poti, ampak ker je bilo vse to popolnoma neprimerno skomunicirano.
Kar morajo in smejo
Lufthansa se lahko na avstrijskem letališču še tako sklicuje na propad Adrie, toda nas, ki smo kupili karte in bili ob 5. zjutraj namenjeni na pot, ni mogla prepričati. Tudi razlogi, kako se sploh lahko zgodi, da letalska družba proda trinajst sedežev več, kot jih je na letalu, se v taki situaciji ne zdijo pomembni.
Bistveno je namreč, da vsaka situacija zahteva ustrezno komunikacijo. Komunikacija, ki je vedno vzrok in posledica.
Divja, neustrezna, neprijazna, nedostojna komunikacija letališkega osebja me je pripravila do tega, da sem se odločila, da se bom pritožila na vse možne instance. To naredim le redkokdaj. Najbrž zato, ker se mi ne ljubi več ukvarjati s problemom, najbrž pa tudi nisem dovolj razjarjena.
Drži, da sem z vseh strani dobivala opravičila — toda tukaj se zgodba zame konča.
Iz obdobja, ko smo živeli v Londonu, se spominjam, da so me Angleži vedno znova fascinirali — pa tudi iritirali, sploh na začetku — s svojo prefinjeno, četudi včasih vzvišeno, odtujeno komunikacijo.
Kaj je politikom jasno
A nekaj mi je precej jasno. Tako kot sociologi trdijo, da je komuniciranje isto kot, da je komunikacija temelj našega bivanja in razvoja, pa je poznavanje oblik komuniciranja za različne okoliščine ključnega pomena za vse, kar v življenju počnemo.
Tako je politikom jasno, da so njihove komunikacijske spretnosti za uspeh bistvene. Zanje niti ni pomembno, kaj v življenju res vedo, ampak kaj in kako povedo. Tudi zato se bolj kot s tem, kaj lahko naredijo z davkoplačevalskim denarjem, ukvarjajo s tem, kako recimo ustvariti svoj medij. Kaj pa zdravniki, inženirji, profesorji, prodajalci? Vsako delo z ljudmi zahteva poznavanje komunikacijskih veščin za reševanje problemov.
Akademski nazivi in poklicna znanja danes pač niso dovolj, če vstopamo v interakcijo z ljudmi. Osnove komuniciranja bi morda morali spoznavati že v osnovni šoli, vendar se socialne in komunikacijske veščine avtorjem učnih načrtov očitno še ne zdijo dovolj pomembne za delo in življenje. In če je ena od pogostejših slovenskih fraz ta, da beseda ni konj, bi se morali zavedati, da lahko tista beseda brcne še bolj kot konj.