In tako me malo razpizdenega na nek deževen ponedeljek, ko sem ravno premetaval položnice, zmoti telefon. Neznana številka.

Nastanitev ta in ta

»Ja, prosim?«

»Dober dan, je to nastanitev [ta in ta]?«

»Je.«

»Poslušte, eno sobo bi rabil …«

»Z veseljem, gospod.«

»Veste, jaz ne bi rabil za prespat. Tako, samo za par ur. Kako se že reče … za počitek. Tko nekak.«

»Za počitek?«

»Ja, za počitek.«

»A ste utrujeni?«

»Ja, zmatran sem.«

»Zakaj pa doma ne počivate?«

»Ne, ne. Ne gre to tako. A veste, doma je žena.«

»In?«

»Ja, ona ni utrujena. Je skoz doma, a veste. Spočita. Človek pa pri počitku potrebuje mir, ne pa da nekdo brenči okrog njega, kot da je spil sod Red Bulla.«

»Ne vem, ne vem. A na črno? A veste, jaz bi, pa ne smem. Kazni so kar hude. Lahko bi me sosed prijavil. Kaj jaz vem, on je Ljubljančan, pa navija za Jesenice in Maribor, čuden patron. Ne bi se čudil, če bi me prijavil.«

»Saj bi lahko tako naredila, da se ne bi sploh srečala. A veste. Če ne veš, da se je nekaj zgodilo, pač nisi kriv, ali kako? Ne vem, naglas razmišljam. Če bi se dalo to nekako.«

Kot Sahara vode

Kaj naj mu rečem? Denar rabim kot Sahara vode. Ampak ne smem.

»A vi bi prišli sami?«

»Ne, ne čisto sam. Namreč, imam eno sodelavko. Tudi ona je potrebna počitka, če me razumete.«

»A, tako. Vi pa sodelavka.«

»Če bi lahko nekako … se zmenili.«

»Veste kaj. Recimo, jaz pozabim zaklenit poštni nabiralnik pa po nekem čudežu pustim not ključe od sobe. Tako, po nesreči. Slučajno.«

»In potem?«

»Vi bi pa bi recimo pozabili v tem istem nabiralniku 50 evrov. Pravim 50, tako da se nekaj reče, zaradi debate samo, ne.«

»Kdaj boste to pozabili?«

»Kdaj bi pa radi, da pozabim?«

»Danes zvečer ob sedmih bi bilo idealno.«

»Dobro, bom pa takrat pozabil.«

50% off

Ženo je zanimalo, kdo je klical. Ah, nič, brez zveze.

»Nekam dolgo si se pogovarjal, če je bilo brez zveze.«

»Ena stranka je klicala.«

Z enim očesom gledam skozi okno k tistemu kvizlinškemu sosedu, da ne bi kaj preveč videl. Ura je že skoraj sedem. Zdelo se mi je, da sem slišal avto parkirat na dvorišču. Zdelo, pravim. Pogledal pa nisem. Česar ne vidiš, se ni zgodilo. Tobože.

Žena pa tapka po tablici v spletni trgovini in študira, kako bo zapravila denar, ki ga nimamo.

»Lej tole, ful akcija, 50% off.«

Jaz, nezainteresirano: »Kaj to?«

»Superge, ne.«

»Saj jih imaš.«

»Ti je čisto vseeno, kakšna hodim okrog? Dobro veš, da sem te kupila že pred pol leta, plus tega jih je nosil tudi Žan in jih je čisto raztegnil. Pa blatne so tudi.«

»Operi jih.«

»A tko, a za une tvoje pofukane vinilke je pa vedno dena. Zadnjič si kupil Georgea Michaela za 30 evrov, pa ne vem, če si ga enkrat poslušal. Vsak teden naročuješ te tvoje glupe plate. Rajši si kupi en orng gramofon, ne pa da daješ ful denarja za plate, potem jih pa na tej stružnici vrtiš. Če smo že pri tem.«

Shipping from China

Zazdelo se mi je, da sem spet slišal avto. V odhajanju. Ne bom pogledal, ne bom. O sosedu ne duha ne sluha. Dobro. Če nič ne vidiš, ni greha. Pa nad tavžent nadmorske.

»Dobr, kupi si te jebene superge, če je mus. Kdo te bo poslušal še cel teden.«

Gospa pa kar naenkrat vsa vesele: »A res? A lahko?«

»Ja, kupi, a ne. Če sem rekel, da kupi, potem kupi.«

»A nisi rekel, da smo čisto brez denarja?«

»Bili smo, pa nismo več. Eto.«

»Odkod pa zdaj denar?«

»Poštar prinesel.«

»Poštar? Kak poštar?«

»Ja, poštar. Pejd pogledat v kaslc.«

»A me zajebavaš?«

»Ne, smrtno resno.«

In je šla. Denar je bil. Superge pa tudi. Z večmesečno zamudo, seveda, ker shipping from China pa korona pa te scene.