V svoji tretji knjigi Pišem. Življenje rišem. se je avtorica Mateja Mahnič loteva tematike smrti. Z veliko humorja in v obliki različnih žanrov je spisala bralcu prijetno in včasih tudi napeto branje sicer temačne tematike.

Mateja Mahnič živi v Stari Ljubljani že dolgo. Vse življenje piše. Publicistične prispevke, znanstvene članke in oglasna sporočila. Pa tudi scenarije za filme, radijske in gledališke igre, pravljice in kratke zgodbe.

Prvo knjigo Me punčke je izdala pri tridesetih letih, sledilo je četrt stoletja tekstopisanja in kreativnega direktorovanja. Deset let je vodila delavnice kreativnega pisanja in predavala oglaševalske akcije in pripovedništvo.

Leta 2019 je izšla mladinska detektivka Nenavadni primer navadne muhe s slabo karmo, v kateri je glavna junakinja odličnjakinja Karin, brez katere njen ločeni očka, zasebni detektiv, ne bi rešil zapletenega primera. 

Trenutno piše znanstvenofantastični roman o življenju v deželi pod mnogimi gorami po letu 2098. Upa, da se bo do tedaj že preselila iz Ljubljane. Knjiga Pišem. Življenje rišem. je izšla pri Mladinski knjigi.

Mateja Mahnič: Pišem. Življenje rišem. | Zložljivi stol

Sedim na terasi sindikalne počitniške hišice podjetja, katerega število zaposlenih se je že zelo skrčilo, tako da z veseljem sprejemajo tudi zunanje. Že drugo leto sva tu, čudovito je. Hišica z dvema spalnicama, prostorno kuhinjo z jedilnico, kopalnico in dvema figama, ki hvalevredno zorita jeseni, ko je vreme primerno tudi za seniorje. 

Vstanem ob sedmih, odprem vrata na teraso. Mamica še spi v svoji sobi. Prostoživeče mačke že čakajo. Pravično jim razdelim brikete po petih posodicah, da se ne tepejo. 

Mir je popoln. September v Pelegrinu, ko sonce zaide vsak dan prej in je tudi vsak dan hladnejše. Tudi jaz sem vse bolj jesenska. Imam napete prsi in razbolelo dušo. Zagorelo kožo in obložen jezik. Žuljave podplate in razpokan lak na nohtih. 

Oberem nekaj hladnih fig in jih takoj pojem. Škorec jezno vzleti z vrha smokve, kjer ravno kljuva en sadež. No, ne jezi se, gospod Škorec. Pustili ti bova dovolj fig!

Zaslišim šumenje izplakovalnika vece školjke v kopalnici, moja sostanovalka je torej že vstala. Takoj grem v kuhinjo pripravljat zajtrk. Iz hladilnika dam paradižnik in papriko, ker mamica noče mrzle zelenjave.

»Dobro jutro! Ne boš verjela, kaj sem sanjala!?« me nagovori mamica.

V svojem modrem šlafroku je prav mladostna. Lase ima skuštrane, pa ji pristaja. 

»Boš jajček na oko?« Prikima. In medtem ko se ukvarjam z njim, da bo tak, kot ga ima rada, torej na putru in dobro zapečen, mi poroča o sanjah.

Z atkom sta šla v hribe, on je veselo hodil naprej, tudi ko je zmanjkalo poti, ona si ni upala, bilo jo je grozno strah. 

»On mi je pa veselo mahal. Tako veselo mahal!«

Oči se ji zalesketajo, pa smo tam. Oče je umrl aprila, pred slabimi petimi meseci. Požrem slino. 

»Kaj če bi ruknili en orehovec?« nedolžno predlagam. V hladilniku imava četrtlitrsko stekleničko krasnega sestrinega orehovca, namenjenega kaki ohladitvi, ampak do zdaj je Pelegrin pokal od vročine, tako da je še polna.

»Ne, raje ne,« si obriše oči. »Moram vzet zdravila.« 

Po zajtrku v počasnem ritmu zloživa vso plažno kramo v torbe in platnene malhe. Mamica je zadolžena za lahko vrečko z očali in ruto, jaz šerparim za njo. Hodiva pazljivo in dvigava noge nad malimi hribčki v asfaltu. Občudujeva moč korenin obpotnih macesnov in borov. 

Ograja ene od hišic je prava razstava okusa in spoštovanje narave, saj ima med umetelno zloženimi kamni vdelane stare oljčne grče. Vsekakor deluje božansko! Drevesa itak živijo več kot mi, če pa njihova debla še premažeš z oljnato zaščito, je to njihova iniciacija v večnost, tako kot knjige za pisatelja. 

»Tale korenina naju bo gotovo preživela,« sporočim mamici.

»Kaj praviš?«

Mamica noče nositi slušnega aparata. Pametno! Tako se izogne tako dobrim kot slabim novicam. Predvsem slabim.

»Pazi, da ne padeš!« glasno opozarjam, ko gre po stopnicah na plažo. To sliši. Varno se ustoličiva na obali pod cesto. Čez noč je nanjo naneslo ogromno alg.

Mamici raztegnem zložljivi stol, sama pa razprostrem svojo ležalko na plast mokrih alg in iztaknem bralno znamenje iz Kratke zgodovine mitov. Čez dioptrijska očala si nataknem še sončna, ki so itak rahlo spraskana, ampak zaležejo proti žarkom indijanskega poletja. Lahko si privoščim zanemarjen videz, saj na plaži ni nobenega zanimivega samca. 

Zatopim se v branje. Tudi miti so oblika iniciacije. Bogovi so razkosali svoje meso in se prerodili. Prometeji so vsak dan umirali, nato pa spet oživeli. Brez smrti ni življenja, so verjeli naši predniki. 

Mi pa ne. Zato se bojimo kao grozljive smrti. Poleg tega od nas ni nič mesa, ki bi se prerodilo, ostane le srčni spodbujevalnik. Morda kak prstan in/ali zlat zob. Tudi iz prahu se ne more nič rodit, saj je v zaprti žari. Prometej torej odpade.

Zaprem knjigo in se počasi poberem z ležalke. Moj hrbet je že precej zrel za iniciacijo v smrt. Mamica sedi na stolu in strmi v morje. Verjetno misli na atka. Nato se dvigne, torej je dovolj ogreta, da se spraviva v morje. Šli bova mimo treh gospa, ki so svojo kramo raztegnile skoraj do vode.

Vse te tri bejbe so zelo obilne. In zelo sladko govorijo druga z drugo. Masleno-cukrena kombinacija. Nimam nič proti, vsak po svoje.

Mamica me prime pod roko in napotiva se proti drogu za vstop v vodo, a morava prečiti preprogo alg. 

»Kar stopi na alge, saj imaš copate za v morje!« jo spodbujam.

Ena od gospa, ki verjetno gledajo najin podvig kot nekaj izjemnega za tako staro žensko – realno jo ocenijo na veliko več let, kot jih štejejo one, a ne priznajo, da s svojo vitko postavo bolje izgleda – prijazno pripomni: 

»Super hodit po tej preprogi, a ne? Meni je, da bi vzela ta tapison iz alg in ga položila po dnevni sobi!«

»Ja, te alge so res kot preproga,« se kislo nasmehnem, »a bi mi bilo vseeno bolj všeč, da bi kdo, recimo nekdo iz turistične agencije, vzel grablje in to počistil!« 

»Ampak, ali vesta, koliko zdravilnih snovi je tu notri, jod pa plankton in …« ne odneha gospa, ki se ne utrudi smehljati. 

»In mikroplastika in dreki z jaht!« mimogrede usekam in krepkeje poprimem mamico, ki se trmasto izogiba hoji po »tapisonu«. Za nama je nekaj časa tišina, gospe opazke prihranijo za čas, ko bova v vodi. 

Zelo topla je. Mamica se vrti okoli droga kot morska deklica, jaz ga poskušam objeti z nogami kot lemur z repom, torej z glavo navzdol. Res mi za trenutek uspe, potem pa štrbunknem pod gladino in si radikalno sčistim sinuse.

Medtem ko pazim na svojo morsko deklico, opazujem trojico. Ena od dam se postavi na algasto preprogo in jo slika z mobijem. Verjetno bo fotko objavila na svojem fejsu. Njeni dve prijateljici ostaneta v senci in se zatopita v ekrane svojih igračk. Ena od njih mobitel usmeri proti tisti, ki fotka »tapison«. 

Mamica se sprosti, drži se droga, a leži na hrbtu in brca. Nato se na moje prigovarjanje prekucne na trebuh in poskuša plavati žabico. Varno jo držim pod trebuhom, za vsak primer. Ravno ji govorim, kako bo počasi spet plavala, samo ne sme se bati vode, ko se razleže krik:

»Ne, ne, to ni mogoče!«

Vidim, da dve gospe skočita k tretji in gledata v njeno tablico. Začne me zanimati. Očitno je morje dober prevodnik zvoka, saj slišim vsako besedo.

»Naš Mitja je mrtev!«

»Kako pa to veš?«

»Poglejta. A vidita? To ni več njegov profil. Zdaj je to spominski račun in me prijateljice lahko pišemo spomine nanj.«

»A piše, kdaj bo pogreb?«

»Ne, seveda ne, za to so osmrtnice!«

Mamica ima dosti vode, z roko v roki greva ven. Uleževa se na dovoz za čolne, ravno pravi naklonski kot za gretje hrbta ima. Beton je zelo topel, uživava.. Nato se mami odpravi preobleč na stol, sledim ji.

Obilne gospe so zbrane okoli tablice, zdaj očitno sestavljajo svoje slovo za objavo na spominskem računu prijatelja.

Vse tri nama pokimajo, ko greva mimo. Nato se spet osredinijo na tablico.

Ko je mamica spet varno na svojem zložljivem stolu, ji povem, za kaj gre.

»Aha, torej vsi prijatelji, ki so objavili nekrologe o atku, pa ti, ki si imela govor na Žalah, a to ni nič vredno?«

»No, je vredno, ni pa moderno. Zdaj žalujoči ostali na spletu objavijo le RIP in so opravili!«

»Kaj?!«

»Angleška kratica. Rest In Peace. Počivaj v miru. To je največ, kar večina ljudi v digitalni dobi naredi. So pa tudi izjeme. Recimo Jim Carrey je objavil sožalje, poleg tega pa še nosil krsto svojega bivšega dekleta. No, potem, ko je naredila samomor. «

»Kdo je Jim Carrey?«

»En zelo znan ameriški igralec, super komik, igral je v filmih Maska, The Truman Show, Man on the Moon in …«

»Veš kaj, malce me že zebe,« me prekine mamica, »pojdi plavat, jaz se bom preoblekla, potem pa bom šla domov.«

»Ampak prisezi, da boš pustila vso to svojo kramo tu, jo bom jaz prinesla v hišico!« 

»Prisežem!«

Šibam nazaj v vodo, kar brez copatkov odtacam po 'tapisonu', se ob drogu povlečem do spusta, nato pa veselo zaplavam vse do boj. Nekje na pol poti seveda preverim mamico, ki previdno s palicami odhaja domov. Kot je obljubila, brez krame.

Očitno bo vse v redu, prišla bo do hišice in potem šla počivat pred večerjo. Lahko se torej posvetim plavanju vsaj deset minut.

Odrivam modrino z rokami in nogami, na hrbtu veslam z rokami nazaj, pa spet preklopim na prsno plavanje. Priplavam čisto do boje, nato obrnem in s kotičkom očesa zagledam temno gmoto na desni. Žival je velikosti košarkarske žoge, poraščena z vžigalkastimi izrastki, ki migajo. Grozljivo! 

Zajamem sapo in jo spuščam in spet vdihavam in nato glisiram stran. Vsaj upam, da plavam stran in da se ne bom zaletela vanjo ali ona vame. Iz previdnosti se ne potapljam, le diham in brcam. 

Obala se mi približuje, na hitro splezam ven, na drugi lokaciji, kot sem vstopila, brez brisače in bosa hodim do najine krame.

Gospe me zagledajo vso presrano. Tiho so.

»Videla sem smrt!« Zanalašč to rečem, saj sem seveda videla le nekaj, kar bi lahko personificiralo smrt: strah pred neznanim, mit o pošasti, Meduzi itd.

»In kakšna je bila?« po nekajsekundni tišini izusti ena od gospa.

»Grozna. Lahko vam zatrdim, da je bila res grozna.«

Nato se jih usmilim in razložim, kaj sem videla. Nobena še ni videla te živali, klobučnjaka, ki menda sploh ne ožiga, sploh ni strupen, je pa grozno velik!

 »A potem se nam ga ni treba bati, torej te ne usmrti? Ni smrt?« cinca prva gospa.

»Tepka,« reče druga, ki je bila do zdaj tiho, »smrt ni ena žival! A si nora?«

»Kaj je s tabo? Kako moreš to reč?« reklamira tretja.

Zdaj nastopi kakofonija glasov. Hitro poberem stvari, si zavijem brisačo okoli mokrih kopalk in se napotim domov.

Mamica sedi na terasi.

»A si v redu?« vprašam.

»Ja, kar v redu. Sem premislila še enkrat te svoje sanje. Mislim, da se je atek tako želel posloviti.«

Muce se že pojavljajo na sosednji terasi, zanima jih, kaj bo za večerjo. Dam jim obilno porcijo, ne samo briketov, tudi meso iz konzerve, in ena se mi pride podrgnit ob nogo. Po večkrat, gor in dol. 

To noč sanjam, da grem z mamico in atkom na mrzlo zimsko noč na božično večerjo. Šele ko smo že visoko v gorah, mi povesta, da gremo tudi na polnočnico. Imata gorske čevlje, jaz superge. Ostanem v koči, onadva gresta z veselim smehom neustrašno naprej. Ne vrneta se.

Sama bom ostala, ko bom umirala. To je gotovo in tega se ne bojim. Upam, da ne bo nadme v zadnjih trenutkih prišla ta meduza, ta klobučnjak. Vse ostalo bom preživela.

Skupaj s škorcem, ki mi bo v zadnjih trenutkih prinesel kako skljuvano figo in poskrbel za mojo pretvorbo v čudovito drevo. 

Zakaj se bojimo smrti, če se ne bojimo začetka? Saj, kdo pa ve, kaj smo doživljali pred tem, ko sta se združila jajčece in semenčica naših staršev? Pa tudi oni ne vedo, od kod so prišli, kaj je bilo pred tem, ko so se rodili. 

Verjetno nič. 

Če se tega niča nisem bala, preden sem se rodila, zakaj bi se ga potem, ko bom umirala? 

Če ni začetka, ni konca. 

Zelo vesela sem, da sem to spravila pod streho. 

Premislila od začetka do konca.