Smoletova Antigona v LJ Drami: Eden teh vélikih slovenskih dramskih tekstov

Jurij Zrnec je bil noro dober že kot Kreon v Sofoklovi Antigoni v sezoni 2016/17 v taisti Drami, le da je takrat nehote spominjal na Orsona Wellesa, tokrat pa — ne fizično, seveda — na Zelenskega. Ob njem Nina Ivanišini v vlogi Ismene v Smoletovi Antigoni v režiji Janeza Pipana v ljubljanski Drami.

Peter Uhan/Drama SNG Ljubljana

To soboto zvečer je bila v Drami SNG Ljubljana premiera znamenite Antigone — filozofske (in) poetične drame, kot jo nekateri nenapak deklarirajo — Dominika Smoleta (1929–1992). Nova uprizoritev v režiji Janeza Pipana je bila izjemen in ohrabrujoč gledališki dogodek sam zase, pa tudi odlična kulturno-politična poteza.

Eden od teh vélikih slovenskih dramskih tekstov, ki so najbolj v živo zarezali v to, kar nas na srečo in na žalost še vedno mori in zanima, v Pipanovi verziji ni izpadel kot žaloben memento, kakšne avtorje, literaturo, dramo in teater smo premogli v dobrih, starih, zlatih časih — ki jih iz drugih razlogov pač pomnimo kot manj mile —, temveč kot zagotovilo, da še vedno obstajajo kreativne silnice in posamezniki, ki se znajo na modernistično klasiko navezati dostojanstveno, učeno in profesionalno vrhunsko.

8. aprila 1960

Smoletova Antigona je ena najboljših, celo že osupljivo genialnih dram, kar jih je bilo kdaj v slovenščini napisanih in kajpak tudi uprizorjenih na slovenskih odrih.

Drama, prosto po Sofoklu napisana leta 1959, je bila prvič uprizorjena 8. aprila 1960 na Odru 57 (v režiji Francija Križaja, z Jurijem Součkom v vlogi Kreonta in z Ivo Zupančič v vlogi Ismene), prvič natisnjena pa v prvem letniku revije Perspektive (letnik 1960/61).

V naslednji sezoni, a še istega leta sta Smoletovo Antigono uprizorili še ljubljanska in mariborska Drama (prva v režiji Slavka Jana, spet z Jurijem Součkom kot Kreontom in Štefko Drolčevo kot Ismeno, druga pa v režiji Mirana Herzoga, z Marjanom Bačkom kot Kreontom in Mijo Mencej kot Ismeno). Naslednje leto je prvič izšla še v knjižni obliki pri DZS.

Epohalna drama

Antigona seveda ni edina taka epohalna drama, a zagotovo je prva po največjih Cankarjevih. Predvsem pa je mojstrovina modernizma in morda najvišji dosežek polpretekle, povojne literarno-dramske zgodovine — ki ji je dandanašnji kos morda samo kak “postmeščanski igrokaz” Sveti mož od Mileta Koruna (v režiji Matjaža Zupančiča, Drama SNG Ljubljana, 2017/18).

Iz gledaliških krogov vem, da Smole ni kdo ve kako cenil svoje očitno uspešne, danes bi rekli skoraj kultne mojstrovine. To mi je razlagal že sam Matjaž Zupančič, ki je s Smoletom sodeloval še kot mlad gledališčnik. To pa ja ni nič takega, je baje Smole rad godrnjal, češ, kar naprej ta moja Antigona.

Podobno mi je v soboto po premieri razlagal Janez Pipan. Da je bila Smoletu nekoliko odveč ta fama, ker da je bila Antigona — tako rekoč, v bistvu — kolektivno delo takratnih Perspektivašev. Pipan je omenil vsaj Tarasa Kermaunerja. (Smole, zadolžen za leposlovje, je Perspektive urejal skupaj z Jankom Kosom, ki je imel čéz družboslovje.)

No, možno je, da je somišljeniška generacija mladih literatov in intelektualcev avtorju morda vsaj sugerirala določene podrobnosti. Odtod verjetno te kulturno-politične interpretacije, ki se še danes vlečejo za nami, da je odsotnost naslovne junakinje v drami metafora za takrat zaprtega Pučnika.

A kakorkoli že, Smoletova drama je stilno, literarno, poetično dejansko vrhunsko napisana. Kar je seveda samo njegovo delo.

Noro dober, že drugič

Jurij Zrnec je bil noro dober že kot Kreon v Sofoklovi Antigoni v sezoni 2016/17 v taisti Drami, le da je takrat nehote spominjal na Orsona Wellesa, tokrat pa — ne fizično, seveda — na Zelenskega. Vse skupaj je delovalo zlovešče vojaško, kot v kakšni kasarni iz 50. let, v katero so med napol demilitarizirane JLA kaplarje občasno vdirali lepo oblečeni modeli kot Haimon (Timon Šturbej), dame kot Ismena (Nina Ivanišin) in aparatčiki kot Tejrezijas (Jure Henigman).

In kakor je bila takrat, v Sofoklovem originalu, genialno agresivna post-punk spremljava Damirja Avdića na solo kitari — v živo, v predstavi, kot Zbor —, je bila tokrat najprimernejša ambientalna turobnost Milka Lazarja. In seveda Milena Zupančič s kozo Bino v vlogi Zbora.

Zrnčev Kreont je ponovno nepozabna vloga, kakršne ne pomnim od Šturbejevega (fotra mislim) kneza Miškina v Korun–Dostojevskijevem Idiotu (1999/2000), Šugmanovega župnika v tudi Pipanovih Cankarjevih Hlapcih (2017/18) ter Silve Čušin kot Erike Aškerc in Saše Pavček kot Magde Šturmhalter v Korunovem Svetem možu (2017/18).

Tejrezijas Henigman

Bilo bi krivično, če se ne bi pohvalno izrazil tudi o Juretu Henigmanu v vlogi Tejrezijasa. Henigmanov fan sem že od naslovne vloge v seriji Gospod Profesor na Voyu in vloge prasca Jakoba v Prasici Tijane Zinajić.

Njegova vloga je do neke mere tudi zasluga Dominika Smoleta ali nemara Janeza Pipana. Tejrezijas v slovenski verziji Antigone seveda ni antični videc, modrec, glas razuma, ampak ciničen, ostudno gladek, racionalen in posplošujoč intelektualec v službi državne, oblastniške resnice. Ali kot pravi sam, je “dvorni filozof”. Že po defaultu brezprizivno pameten, zanašajoč se na minulo, sedanjo in prihodnjo bližino oblasti. Tejrezijas zdaj ve — ali ve vsaj Pipan, ker Smole še pač ni mogel vedeti —, da so inteligentni konvertiti največji in najbolj odurni družbeni škodljivci.