V čem je razlika med steklimi psi medijev in strokovnjaškimi kužki, ki spominjajo na tiste, ki so v starih časih na zadnjih policah avtomobilov prijazno in pomirjujoče svarilno kimali? Načeloma nobene. Resda so prvi bolj nevarni in se jih je dobro izogibati, a tudi tistih drugih noben pameten človek ne povoha.
Tako je recimo Jože Biščak te dni objavil nekak programski tekst ta desnih medijev. Tiste druge, ta leve je nagovoril takole:

»Hudobni ste. Zli. Povampirjene in nemoralne medijske spake in nakaze iz temnih globin. To ste. […] Ne zanašajte se na našo konservativno in katoliško usmerjenost. Če bomo morali zato postati pošasti, bomo postali. Zlobne in hudobne nakazni lahko premagajo le dobre pošasti.«

En Marko Milosavljevič pa po drugi strani ne bo rekel, da je Biščak »medijska spaka« — čeprav o medijih ne bo nikdar povedal nič kaj bolj pametnega in veljavnega.

Med vrsticami

Prejšnji teden je izšla posebna, izvenserijska številka oz. knjižna izdaja revije Outsider z naslovom Med vrsticami: Pogovori o časopisih. V njej staro in mlado iz novinarskih vrst — z mano vred — razlaga svoje poglede na to po eni strani samoumevno, po drugi pa tudi samonaveličano, resignirano, nesamokritično, bizarno in kompromitirano intelektualno storitveno dejavnost.

Puščava

V interni debati po izidu na vrtu izdajateljev — seveda z obveznim obujanjem spominov na preteklost (in prihodnost) medijev — je med staro gardo intervjuvancev prevladalo stališče, da v bistvu niso mediji tisti, ki so v krizi. Ne toliko kot dejavnost. Če je že kdo ali kaj v krizi, so to bolj novinarji sami oz. novinarski poklic.
V Sloveniji je ta problem še bolj pereč, ker so iz različnih razlogov — a ne brez lastne krivde — na udaru tudi mediji kot dejavnost in poklic. Ne samo politično, temveč še bolj kot drugje tudi ekonomsko.
Glede na jezikovno, demografsko, interesno in kulturno omejenost trga je dejstvo, da je pri nas medijev preveč — in da se s tem tako rekoč nihče noče sprijazniti. Sploh opaziti problema. Preveč medijev je enakih ali vsaj vsebinsko, žanrsko, politično in mnenjsko podobnih. Zaradi omejitev trga se mediji profilirajo in pozicionirajo horizontalno, ne vertikalno. Da bi zajeli vedno več ljudi, ki jih zanima vedno manj ali vedno bolj kaj drugega, kar ni stvar medijev.
Tako imenovana medijska krajina je sploščena v puščavo, po kateri uporabniki blodijo bolj kot ne naključno in iz navade. Pri tem si delajo utvaro, da svobodno izbirajo in konzumirajo vse te podvojene, podeseterjene informacije, ki pa bi jih lahko pobrali kjerkoli in kakorkoli. Znotraj enega in drugega političnega brega so nianse zanemarljive, med seboj pa seveda tem bolj ekstremistične.
Zato so slovenski mediji informacijsko nehranljivi in ekonomsko podhranjeni. V bistvu anoreksični.

Howgh

A naj se vrnem k tezi, da je novinarski poklic bolj v krizi kot pa sami mediji. To pravim zato, ker vem, da se novinarji sicer zavedajo teh problemov, vendar jih zanikajo in se pretvarjajo, da je vse v redu. Razen tega, seveda, da drugi mislijo drugače. Tega kao ne bi smeli. Ni nam lahko, niti onim drugim, ampak vseeno smo mi tisti, ki smo super. Mi smo tisti, ki smo tako rekoč zadnji branik svobode in demokracije.
Eni in drugi so v to sveto prepričani. Levi in desni. Janšisti in antijanšisti. Vsi se imajo za ne vem kaj in za rešitelje časti slovenskega novinarstva. Ni njihov problem, da ljudje izven njihovega kroga fanov ne cenijo njihovih neminljivih prispevkov za ozaveščanje in kritičnost javnosti.
V intervjuju sem povedal, da je priložnost za »kolikor toliko uravnotežene medije za vedno izgubljena«. Ker da so »levi in desni preveč kompromitirani«:

»Levi živijo v utvari, da imajo vedno prav, ker se imajo za dreserje watchdogov, desni pa se ne bodo nikoli oprali tega svojega primitivizma, zlobe in neumnosti«.

Howgh.