Ne vem katero državo v Evropi naj vzamem za največji primer revščine in bede, da ne užalim njenih prebivalcev, a močno verjamem, da imajo tam kljub vsem težavam nakupovalne vozičke, ki delujejo bolje kot pri nas v Mercatorju. Ki vozijo naravnost. Takšne ki jih ni treba z vso močjo vleči za sabo, ker drugače ne gre. Ali pa silovito potiskati, ker se je okoli enega od koles zavila neka vrvica, ki je živ bog ne odstrani. Ali celo takšne, ki nimajo vseh stranic fiksno pritrjenih in se v razprte rešetke lahko zatakne vrečka mozzarelle, iz katere potem curlja.

Vozički kot pokazatelj

V Mercatorju — in to ne samo v moji majhni občini z nekaj manj kot 8.000 prebivalci — ti vozički prepogosto ne delujejo. Prepogosto za našo nacionalno raven kulture nakupovanja in potrošništva. Prepogosto za raven odličnosti, ki nam jo Mercator predstavlja v oglaševalskih akcijah. Prepogosto za dejstvo, da je na trgu izjemno močna konkurenca trgovcev.

Povrh vsega teh vozičkov v naši občini nihče nikoli ne očisti. Enajst let že živim tu in nikoli, ampak res nikoli jih nihče še ni očistil. Mogoče so jih zamenjali s še starejšimi iz enega od mestnih trgovskih centrov. Tako zelo so nemarni, da bi si nadela kirurške rokavice, če bi jih imela pri roki. Tako si na oddelku s sadjem in zelenjavo nataknem tiste, ki nam jih ponudijo za nabiranje sadežev. Pogosto pa vozička sploh ne vzamem in izdelke dam kar v svojo nakupovalno vrečo, na blagajni pa ven in nato spet nazaj.

Polna usta lepih besed

Polna usta lepih besed imamo o slovenskem podeželju. Da ga je treba ohranjati, ker je to vir naše samooskrbe s hrano. Da je tu življenje lepše in bolj zdravo. Za otroke, za starejše. Da je treba doseči primerno uravnoteženo nacionalno poseljenost, saj vsi ne moremo živeti v mestih, in da je treba tu tudi zagotavljati delovna mesta.

O podeželju torej vse najlepše. A kaj, ko se težave začnejo že pri osnovni cestni infrastrukturi. Ste bili kdaj na Bizeljskem ali Obsotelju? No, obiščite te čudovite kraje in ugotovili boste, kaj si trgovci o njih mislijo. Nič. Zato so nakupovalni vozički na koncu nujno zlo, zaradi katerega si ne belijo glave.

In vendar je v nizu ignorantskega odnosa do razvoja podeželja to samo še en pokazatelj, kako malo je mar vsem odločevalcem v mestih za ljudi, ki živijo na podeželju.

Vsi kupci so enako pomembni

Ne vidim razloga, da kakovost nakupovanja v manjšem kraju, na mestnem obrobju ali povsem na podeželju ne bi smela biti enako dobra kot v mestu. Smo mi manj vredni kupci kot tisti v mestih? Smo manj ljudje kot tisti, ki živijo v mestu? Je naše plačilo manj vredno?

Tako kot smo sprejeli zgodovinsko vlogo Mercatorja — nekoč tako rekoč edinega trgovca v državi — pri razvoju slovenske trgovske dejavnosti, smo sprejeli tudi to njegovo strategijo, da so njegove trgovine na podeželju manjše, saj je tam zgoščenost kupcev manjša.

Ne moremo pa sprejeti tega, da zanemarjajo razvoj teh trgovin in da se do kupcev na podeželju obnašajo, kot da smo ostali v srednjem veku.

Zato ni čudno, da se ljudje glede pri nakupih živil vse bolj naslanjamo na tako imenovane diskontne trgovce, ki imajo svoje trgovine "po nemško" standardizirane, urejene, pošlihtane. Neglede na to, kje so. Zanje so vsi kupci enako pomembni.

Tudi banke in pošte

Da ne bom zlivala žolča samo na Mercator. Podoben odnos do podeželja imajo tudi slovenske banke. Marsikje sploh nimajo več poslovalnic. Ponekod so celo blagovolile namestiti bankomat, zelo pogosto pa niti tega ni več.

Ta teden je župan ene od teh majhnih, ljubkih, čudovitih podeželskih občin povedal, da banki plačujejo, da je v kraju ohranila bankomat. V enem od sosednjih krajev pa so se ob nameri Pošte Slovenije, da zapre svoj urad, znašli tako, da so se s Pošto dogovorili, da je odprta vsaj štiri ure — druge štiri pa ista poštna uslužbenka opravlja občinska dela.

Da na podeželju ni zdravnikov in zobozdravnikov, je tudi že vsem znano. Internet deluje ali pa tudi ne. Za kak resen posel že lahko nastopijo problemi.

Idealno življenje

Nekaj pa je lepo slišati. Da število otrok v vrtcih in osnovnih šolah marsikje na podeželju spet narašča. To je razveseljivo. Upati je, da ne bodo vsi iskali svoje sreče in prihodnosti v mestu. Nekateri bodo ostali.

Sploh pa, kdo pa pravi, da bo čez dvajset let življenje v mestu res udobnejše, enostavnejše, primernejše in bolj kakovostno kot pa na podeželju? Verjetno bo res vse dosegljivo na klik ali z daljincem. In kaj potem?

Mi na deželi pa bomo poslušali ptičke in gledali srne ob bližnjem gozdu. Kakor hitro bomo zaprli za sabo vrata naših hiš, bomo že na sprehodu. Hodili bomo po koruznih polj. Ponoči bomo spali v miru in tišini.

In prav zaradi teh prednosti se bomo verjetno še naprej jezili na lokalnega trgovca ter na banko in pošto. Idealnega življenja ni nikjer.

Ali pa si ga samo ne znamo ustvariti? Ali ga morebiti že imamo, pa tega ne vemo? In bo samo še slabše?