Ta teden je bila po dolgem času (in sumljivem zatišju) na tapeti spet slovenska sprava. Najprej je bila prejšnjo soboto komemoracija z govoroma predsednika države in predsednika vlade, potem pa še v torek zvečer dokumentarec z nedomiselnim, čeprav seveda ne zgrešenim naslovom Razdvojeni o slovenski medvojni zgodovini (1941–43) in potem pod istim naslovom še nanj navezujoč se zgodovinarski pogovor v studiu. In da bi bila mera polna, pripravlja Slovenska akademija znanosti in umetnosti naslednji teden še simpozij ob tridesetletnici tako imenovane spravne slovesnosti v Kočevskem Rogu.
Takrat smo naivno mislili, da je zadeva s tem opravljena. Pa seveda še zdaleč ni.

Ideološki projekt

Sprava je v današnji Sloveniji nekaj takega kot bratstvo in enotnost v nekdanji Jugoslaviji. Sprava je ideološki projekt, katerega cilj je brisanje razlik in glajenje konfliktov. Starih, nekdanjih, zgodovinskih konfliktov med ljudmi različnih prepričanj in življenjskih usod, ki eni do drugih gojijo bolj ali manj upravičene zamere, če ne celo sovraštvo, vsaj latentno. Tako kot bratstvo in enotnost so si tudi spravo izmislili za to, da bi bili enotni in da bi se imeli radi, radi, radi.

Zamujena priložnost

Če pogledamo slovensko spravo v zgodovinskem smislu, se zdi, da smo zamudili idealno priložnost, ko bi bili pripravljeni vanjo verjeti. Ko je pregovorno znameniti, vendar pozabljeni esej Spomenke Hribar Krivda in greh leta 1987 (napisan 1984) končno smel iziti, je to bil za tedanjo oblast še prevelik šok. Toda že tri leta pozneje razmišljanje o spravi ni bil več miselni zločin, zaradi katerega so Spomenko izključili iz Partije. In tako sta si 8. julija 1990 tedanji predsednik (predsedstva) Milan Kučan in tedanji nadškof Alojzij Šuštar — simbolična predstavnika enih in drugih, ki so bili vpleteni v izvirni konflikt — ob enem teh morišč oz. grobišč simbolično podala roko sprave.

Odpustiti in pozabiti

Pa se žal ni. Ideja sprave se je začela kot moralni problem priznanja krivde in greha namesto zamolčevanja in je moralni problem priznanja krivde in greha namesto zamolčevanja ostala vse do danes. Kot da se vmes ni nič zgodilo. Kot da bi Kučan in Šuštar takrat v žepu stiskala vsak svojo figo. Kot da ne bi skoraj vsako leto prirejali simpozijev na temo sprave. Kot da ne bi bilo o tem napisanih na stotine esejev in tisoče kolumen. Kot da ne bi pred tremi leti sredi Ljubljane postavili spomenika.
Slovenci bi imeli spravo, ne bi pa nehali govoriti o tem, kdo je koga fental. Slovenci bi imeli spravo, ne bi pa nehali s prstom kazati na tiste, ki so genetski ali domnevni ideološki nasledniki tistih, ki so to storili. Slovenci bi imeli spravo, ne bi se pa nehali po prsih trkati, da so prav oni genetski ali ideološki nasledniki žrtev.
Sprave ni in je ne bo zato, ker desnica že trideset let pogreva partizansko, komunistično krivdo in ker z moralnim orodjem oz. s statusom žrtve poskuša rehabilitirati domobranstvo in desničarstvo. Ker noče odpustiti. Ker sprava ni samo sočustvovanje z žrtvami, »razumevanje bolečine« in »vživljenja v bolečino drugega«, kot pravi predsednik. Sprava je tudi odpuščanje. Če že ne pozabljanje.