Vemo, da Slovenija nima razdelane dolgoročne politike. Ne notranje ne zunanje politike. Nima smiselne notranje- in zunanjepolitične strategije, ki bi kazala na avtonomnost Slovenije kot mednarodnega političnega in ekonomskega subjekta.
To je Slovenija v praksi dokazala že prevečkrat. Na področju notranje in zunanje politike praviloma deluje po logiki, da slovenski politiki na nekaj reagirajo. Ko se nekaj zgodi, najprej pogledajo, kaj drugi mislijo, da se je zgodilo. Predvsem Zahod in ZDA, ki jih dojemajo kot nekakšne velike voditelje. Potem poskušajo ugotoviti, kaj bi veliki voditelji hoteli, da Slovenija naredi. In nato to naredijo. Zato, da bi bili njihovi veliki voditelji zadovoljni. Da bi jih imeli radi. 
To infantilno in neprofesionalno politično delovanje večine Slovencev očitno ne moti preveč. Če bi jih motilo, Pahor — utelešenje te politike — pač ne mogel biti najbolj priljubljen politik. Pa je. Stabilno. No, zdaj ga za kak mesec na prvem mestu zamenja Šarec. Ki tudi prakticira zdravorazumsko logiko preživetja v dani situaciji.
Politika preživetja prestrašenega otroka Slovencem očitno ustreza, saj Šarca in Pahorja za to stalno nagrajujejo. Z zadovoljstvom. S strinjanjem. Z navdušenjem. In na volitvah z glasovi.

Zdaj to, zdaj ono

Za politiko preživetja v dani situaciji je značilna že omenjena odsotnost kakršnekoli dolgoročne strategije. Ta je pri tej logiki nesmiselna. Če ne veš, kaj se bo zgodilo v prihodnosti, je nesmiselno načrtovati dolgoročno konsistentno politiko. Ker se lahko kadarkoli znajdeš v nasprotju s politiko preživetja v dani situacijo. To je razlog, zakaj Slovenija nima strategij in politik niti v notranji niti v zunanji politiki. Ne pa zato, ker jih ne bi znali narediti.
Druga značilnost politike preživetja v dani situaciji je njena neprofesionalnost. S profesionalnostjo nimaš kaj početi, če se greš politiko preživetja v dani situaciji. Tako kot dolgoročna strategija tudi profesionalnost nujno pride v nasprotje s politiko preživetja v dani situaciji. Zato slovenska zunanja in notranja politika dajeta vtis neprofesionalnosti. Ne pa zato, ker bi v Sloveniji ne bilo profesionalcev za te stvari. 
Politika preživetja v dani situaciji izvira iz slovenske zgodovinsko vzpostavljene socialne in kulturne tirnice. Skozi zgodovino so namreč Slovenci delali zdaj to, zdaj ono. Stali zdaj tu, zdaj tam. Sodelovali zdaj s temi, zdaj z onimi. Zagovarjali zdaj to, zdaj ono prepričanje. Odvisno od tega, katero stališče, prepričanje, doktrina, praksa in še kaj je maksimiziralo njihove preživetvene možnosti v dani situaciji. Da so se stališča, prepričanja, prakse, doktrine, delovanje in vse ostalo poljubno spreminjali, Slovencem ni nikoli predstavljalo nobenega problema. 
Vtis nenačelnosti, ki ga takšna politika preživetja v dani situaciji vzbuja, je seveda točen, če to politiko presojamo s konkretnimi moralnimi načeli. Recimo s poštenostjo. Načelnostjo. Profesionalnostjo. Itd.
Toda ta vtis nenačelnosti se izgubi takoj, ko se zavemo, da je njeno najvišje načelo maksimiziranje preživetvenih zmožnosti. Če gre samo za to načelo, je takšna politika dosledna. In načelna. Čeprav sproti povozi vsa druga načela in principe.

Zakaj? Zato.

Zato nas ravnanje slovenskih politikov ob umiku naših vojakov iz Iraka ne sme čuditi. Gre za manifestacijo politike maksimiziranja preživetja v dani situaciji. Odtod ta komična neprofesionalnost in nenačelnost Erjavca in Pahorja in drugih. Da so en dan rekli, da bodo slovenski vojaki ostali v bazi, naslednji dan pa so jih že poslali domov, je posledica tega, da so vmes začele padati rakete. In to dejstvo je preživetveno situacijo povsem spremenilo. Zato so naši politiki spremenili svoje delovanje. Od danes na jutri. S tem so pokazali svojo neprofesionalnost. Nenačelnost. Itd.
Nihče od njih seveda ni povedal, da delujejo po logiki maksimiziranja preživetvenih možnosti v dani situaciji. Tega verjetno niti ne vedo. Edino, kar vedo, je to, kar so številni, vključno s Pahorjem, eksplicitno povedali: da umik slovenskih vojakov iz baze ne pomeni konca sodelovanja z Natom in z ZDA. In to zato, ker »moramo biti zraven«. To, da »smo zraven«, naše preživetvene zmožnosti povečuje. In zato je to treba delati.
Ker druga načela in vrednote v politiki preživetvenih zmožnosti nimajo kaj iskati, ni pričakovati, da si bo kateri od pomembnih političnih akterjev v Sloveniji zastavil vprašanje, ali je »biti zraven« v kolonialnih in imperialnih projektih Nata in ZDA res tisto, kar je treba početi. Kot tudi ne gre pričakovati, da Slovenija ne bi več pošiljala slovenskih vojakov v Irak. Kar je tisto, kar bi bilo treba narediti.