Za nacionalni šport smo pred desetletji razglasili smučanje. Četudi verjetno smuča manj ljudi kot jih igra nogomet. Ampak v smučariji so se začeli dogajati naši mednarodni športni uspehi. Tam smo začeli graditi nacionalni športni ponos. Ko so med količki vozili Križaj, Strel, Petrovič, Kuralt, Košir, Svetova, Hrovatova, Pretnarjeva smo v tovarnah prekinjali proizvodnjo, na resnih korporativnih sejah smo brez zadržkov naredili pavzo in pustili poslovne rezultate ali strategije za nekaj časa ob strani.

Pozneje smo že bolj privatno gledali na mobilnih telefonih, kako vozi Tina, pa zadnje čase Kranjec, Slokarjeva …

Zgodovina

V četrtek zvečer so se kar tri nogometne tekme za evropsko konferenčno ligo končale brez napredka za naše. Za Olimpijo, Muro in Koper. Za povrh je dva dni prej zaključil svoj boj za Ligo prvakov tudi državni prvak Maribor. Svojo mednarodno priložnost bo iskal v Evropski ligi. To je bil teden slovenske nogometne katastrofe.

Tistih nekaj prebliskov, zaradi katerih smo se v nogometu znašli na tekmovanjih visoke ravni, je že zdavnaj zgodovina. Bežen pogled na aktualno dogajanje v našem nogometu pa ne vliva upanja, da bi lahko v kratkem pričakovali kakšen preobrat. Nekaj takega, kar smo doživeli pred dvajsetimi leti.

2000/2002

Svetovno prvenstvo v nogometu v Južni Koreji in na Japonskem leta 2002 je bilo prvo svetovno prvenstvo, na katerega se je uvrstila slovenska reprezentanca. Izbruhnila je prava nogometna evforija. Tako za poznavalce kot za tiste, ki jih nogomet zanima samo mimogrede, je bila že uvrstitev na evropsko prvenstvo leta 2000 na Nizozemskem in v Belgiji vrhunsko presenečenje. Uvrstitev naše ekipe med dvaintrideset reprezentanc, ki so se pomerile na svetovnem prvenstvu, pa je bila še tem večji šok. Za nas pa resnično velik uspeh.

Toda korejska nogometna realnost nas je hitro postavila na realna tla. Izgubili smo v vseh treh uvodnih tekmah — proti Španiji, Južni Afriki in Paragvaju — in ostali brez ene same točke. Dobili smo sedem golov, dali pa le dva (Cimerotič in Ačimovič). Izpadli smo v prvem krogu.

Šmarna gora

A to sploh ni bilo največje presenečenje. Na to smo bili pripravljeni mi sami in to je pričakoval tudi ves svet. Tragika reprezentančnega nastopa je bil spor med selektorjem Katancem in nogometno zvezdo Zahovičem zaradi vodenja ekipe. Zadeva se je končala s hvalisanjem, kdo lahko kupi Šmarno goro in mora zato domov. Odšel je Zahovič. Kasneje je z mesta selektorja odstopil tudi Katanec.

Udeležba slovenske reprezentance na svetovnem prvenstvu je kljub nešportnemu sporu močno povečala zanimanje za nogomet v Sloveniji in povzročila evforično nogometno gibanje med navdušenci. Prizori množičnega navdušenja, kot smo jih videli iz tujine, takrat tudi pri nas niso bili več redkost. V tistih časih je nastal danes uveljavljeni športni slogan "Slovenija gre naprej" — torej refren skladbe, ki so jo ob posebnih priložnostih izvajali Lovšin, Predin in Kreslin.

Sinergije pa ni

Nogometni klub Mura je pred leti priletel nazaj v prvo ligo kot prijetno presenečenje in to vrnitev okronal še z naslovom državnega prvaka. Toda ta pravljica, ki je sprva obetala preporod slovenskega nogometa, se ni izkazala za prelomno.

Imamo prvega človeka evropske nogometne zveze, žal pa temu ne sledimo v rezultatskem smislu. Šport je seveda nekaj drugega kot športna funkcija, pa vendar bi bila to dobra sinergija. Tega očitno še nekaj časa ne bo. Naši klubi so v primerjavi z evropsko prvo ligo, Ligo prvakov, vajenci. Nedorasli, neizšolani, nespretni, nenatrenirani, tudi netalentirani vajenci.

Oprostite, fantje. Tak je moj pogled na tekme, po katerih se pobiramo s sklonjeno glavo.

PS: Poleti športajte zmerno!

Navdušenje za nogomet zaradi tega pri nas ne bo ugasnilo. Tudi če ne bo domačih klubov, za katere bi navijali naši fantje in možje, jih bo še vedno dovolj v tujini, kamor se lahko preselijo naša srca. Pri nas smo že zdaj močno razdeljeni. Srce mojega moža bije za münchenski Bayern, zetovo za torinski Juventus, moje pa za nesrečno ljubljansko Olimpijo, ki je že dolga leta predmet lastniškega mrcvarjenja množice lastnikov in trenerjev in njihovih menjav.

Četudi je v nogometu angažiranih največ mladih fantov, ki jih mika profesionalizem, in četudi je med nogometaši morda več poklicnih igralcev kot v vseh drugih športih, je dejstvo, da nogomet pač ni naš nacionalni šport. Naš nacionalni talent se skriva v drugih športih. V vseh pogledih smo butični. To potrjujejo rezultati, medalje, dosežki in pečati, ki jih puščamo v svetu. In ti niso srečna naključja. Čeprav so tudi ta v športu potrebna in ga delajo vznemirljivega.

PS: Poleti športajte zmerno!