Prejšnji teden so v oddaji Panoptikum (TVS 1) razpravljali o bralnih navadah Slovencev. Ki so po zadnjih raziskovalnih izsledkih porazne. Število prebranih knjig na prebivalca se niža. Gostje v oddaji so razpravljali, zakaj.
Navedli so vrsto razlogov. Vendar ne vseh. Pač zato, ker vsak, ki na takšnem omizju sodeluje, razloži svoje stališče. Ki je vedno tudi stališče stroke, ki ji pripada. In med člani omizja ni bilo niti socialnega ali kulturnega antropologa niti sociologa. Ki bi znala povedati nekaj o širšem družbenem kontekstu nebranja. Ne samo tistem, o katerem sem že pisala. Da je namreč zmanjševanje branja v korelaciji z upadanjem abstraktnega mišljenja. Ki skupaj z branjem izginja. Ali pa je manj branja način, kako kapital nadzoruje podrejene.
Obstajajo še drugi vidiki konteksta nebranja. Pozabljeni. Ampak ključni za razumevanje usihanja branja med Slovenci.

Požigalniško poljedelstvo

Pri iskanju razlogov, da Slovenci vedno manj berejo, je ključno upoštevati, da so Slovenci zgodovinsko usmerjeni v gojenje in ohranjanje kooperativnih odnosov med posamezniki in skupinami, se med seboj poznajo.
Gre za strategijo, ki je zgodovinsko utemeljena v požigalniškem poljedelstvu Slovanov, ki so se priselili na slovensko ozemlje. V takšnem sistemu nihče ne more preživeti sam. Sam ne more priti do obdelovalne zemlje. Zato je bilo za preživetje treba gojiti sodelovalne odnose v kolektivu, ki si mu pripadal.
Ista logika se je ohranila v slovenskem tipu fevdalizma. Posameznik zaradi načina organizacije obdelovanja zemlje tu ni imel dostopa do lastnega pridelka, ker med deli zemlje, ki so pripadali posameznikom, ni bilo poti, ki bi to omogočale. Do lastnega pridelka je lahko prišel samo kot član kolektiva. Zato je moral sodelovati z drugimi. Na najrazličnejše načine. Eden od teh načinov je bila neposredna vaška demokracija.

Janševa pomota

Druga razlaga, ki je v Panoptikumu manjkala, je povezana z nebranjem »najpametnejših«. Raziskovalni podatki so pokazali, da najbolj izobraženi — torej ljudje z doktoratom, univerzitetni profesorji itd. — berejo v povprečju toliko kot tisti s srednjo šolo. To dejstvo je še posebej vznemirjajo voditeljico. Večkrat je poskušala od gostov dobiti komentar tega dejstva. A neuspešno. 
Tudi tu gre za razlago, ki izvira iz konteksta. Oziroma življenjskega stila tistih, ki delajo na univerzi. In ki ni tak, kot ga je pred časom opisal Janez Janša, ko je dejal, da ti ljudje delajo le šest ur na teden.
Resnica je drugačna. Ti ljudje delajo bistveno več kot 42 ur na teden. Če k šestim uram, ki bi jih univerzitetni profesor moral na teden odpredavati — pa jih že tako ali tako precej več —, prištejemo še ure, ko predavatelj pripravlja predavanja, pa ure, ki jih porabi za administrativna dela (najmanj deset ur tedensko za branje mailov in opravke, ki jih zahtevajo nadrejeni), pa ure, ki jih mora posvetiti študiju svojega področja, pa ure za raziskovanje in pisanje za objave, je jasno, da gre za delo, pri katerem ti vedno zmanjka časa, da bi naredil vse, kar bi moral.
In branje nestrokovnih tekstov pač ne sodi v to, kar bi moral početi.

Sprejemanje samocenzure

Če k temu prištejemo še sistem točkovanja, ki je povezan s pridobivanjem habilitacij, projektov itd. — torej s preživetjem —, postane jasno, zakaj najpametnejši ne berejo. Ljudje na univerzi v glavnem usmerjajo svoje življenje v zbiranje točk. Čim več točk. Za čim uspešnejše napredovanje. Da bi to dosegli, pišejo samo objavljive članke. In to samo v revijah, ki štejejo. V njih objavljajo samo objavljive podatke. Ki jih interpretirajo tako, da so objavljivi. Beri: všeč urednikom.
To delo vključuje ne samo storilnostno usmerjenost, ampak tudi ideološko prilagajanje zahodni ideologiji. Sprejemanje samocenzure. Ideološke cenzure Zahoda. Itd.
Gre za sistem, v katerem uspevajo samo storilnostno naravnani posamezniki. Ki zato, da bi uspeli, naredijo vse. In ki znanost razumejo kot obrt. Ki razlagajo študentom, da je pisanje znanstvenih člankov obrt. In te obrti študente učijo. Ki svoje življenje povsem podredijo lastnemu uspehu. In zato delajo le tisto, kar šteje. Torej prinaša točke. 
Zato najbolj izobraženi ne berejo. Se ne splača. Ne prinaša točk.
Tisti, ki na ta zaukazani sistem samoalienacije nismo pristali — in zato še beremo —, veljamo za ljudi stare šole. Za neprilagojene. Neučinkovite. In še marsikaj hujšega.