Tako ali drugače nas spremlja. Aktivno ali manj aktivno, odvisno od osebnih preferenc in ambicij. Četudi šport nekomu ne pomeni nič, se mu ni mogoče izogniti. Športne evforije se dotaknejo vsakogar. Če ne z aktivnim navdušenjem, pa vsaj z informacijami.

Tako so v četrtek naši košarkarji — še vedno evropski prvaki — z magičnim dvojčkom Dragić–Dončić dobro obdelali in osramotili naše sosede Hrvate. Spektakularno. Kot da bi šlo za zlato medaljo in ne »samo« za kvalifikacije za svetovno prvenstvo. Takšno je bilo zanimanje navijačev. Mediji so poročali, da so bile Stožice razprodane v manj kot treh urah. Srečneži, ki so prišli do kart, so poročali o sesutju sistema za naročanje. O besnem klikanju in o srečnem trenutku, ko so ujeli tisti delček sekunde, ko je naročilo šlo skozi. Po dolgem času je oživel celo črni trg vstopnic.

Dvojna zmaga

S to zmago gremo seveda v naslednji kvalifikacijski krog, toda tekme s Hrvati — z Dončićem, Dragićem ali brez njiju — nikoli in v nobenem športu niso običajne tekme, kot recimo z Avstrijci, Italijani, Nemci … Premagati Hrvate je veliko več kot premagati športnega nasprotnika. Zmaga nad Hrvati je za Slovence dvojna zmaga. Še tem bolj takšna, pri kateri jim ne damo niti kančka upanja.

To je predvsem športno slavje, navdušenje, zbiranje točk. Je pa tudi zmaga, ki nosi v sebi zadoščenje za poraze na političnem parketu, za bančno zgodovino, za nerešene odnose glede meje, za katero še vedno ne vemo, kje točno v resnici poteka — razen da ni v skladu z arbitražo.

Športna zmaga nad Hrvati je pomembna za naše ribiče ali lastnike vikendov, najemnike parcel v hrvaških kampih. Morda celo za Joška Jorasa. Pomembna je zaradi vsega, za kar mislimo, da nas Hrvatje nepravično »vozijo« sem in tja.

Zmaga nad Hrvati je pač dvojna zmaga. Vredna tudi dvojne cene karte.

Pogi ali Rogla?

V petek se je s kronometrsko etapo v Københavnu začela kolesarska tekma leta. Dirka vseh dirk. »Le Tekma«. Tour de France, kjer je kak Neslovenec nazadnje stal na zmagovalnem odru pred tremi leti. Si predstavljate? Zadnja leta smo v kolesarstvu najboljši na svetu! In spet obstajata vsaj dve izvenserijski možnosti, da tudi letos ne bo zmagal nihče drug kot Slovenec. Imamo Rogliča in imamo Pogačarja — za presenečenja na vmesnih etapah pa še Mohoriča.

Tour de France je za navijaški odtenek drugačen od košarke. Ta je povezala vso Slovenijo v en sam, močan glas, v eno publiko, eno skandiranje, eno srce. Tour pa nas bo najprej verjetno razdelil, kar za nas ni nič neobičajnega. Eni imajo raje Pogija, ki je naravni kolesarski talent in je še tako mlad, da bo lahko v vrhu kolesarstva še deset let.

Drugi pa smo bolj naklonjeni Rogliču, ki se je v tem športu znašel po neki drugi, že zaključeni športni zgodbi. Prvi si želijo, da bi Pogačar še tretjič zapored stopil na zmagovalne stopničke, drugi pa privoščimo Rogliču, da v zrelih športnih letih — po vseh skakalnih in kolesarskih padcih in odrgninah — končno dobi tudi to dirko.

Roglič prinaša v kolesarstvo veliko več kot samo šport — in to ga dela izjemnega, neponovljivega. Ni ga smučarskega skakalca, ki bi trikrat zmagal na Vuelti ali na drugih kultnih kolesarskih tekmah s stoletno zgodovino.

Ultimativna želja

Ampak na koncu bomo tudi na Touru vsi samo eno. Ultimativna želja vseh nas je, da bo na najvišji stopnički stal Slovenec. Eden ali drugi, samo da je naš. Če bo tako, bomo spet poenoteni, objeti in presrečni. Zastave bodo vihrale, pivo bo teklo v potokih. Spet bomo premagali ves svet.

Čisto za konec in čisto na kratko. Triindvajsetletni atletski orjak Kristjan Čeh, naš metalec diska, je sotekmovalce spet spravil v slabo voljo. Tokrat v Stockholmu. Z rekordom mitinga 70,02 metra je premagal svetovno konkurenco, ki ga neuspešno lovi že vso sezono. V Diamantni ligi ostaja neporažen.

Kaj ni to krasna vsebina za Fokuspokus? Za vse nas. Zmaga.