Naklade tiskanih medijev — pa ne samo slovenskih — bojda dramatično padajo. Če sodim po sebi, ki jih že nekaj časa dramatično ne berem več, potem to ni čudno. Ta trend distribucijskega in predvsem uporabniškega, bralnega migriranja na internet se vleče že leta in leta, pravzaprav že desetletje, celo dve.
Čudno je kvečjemu to, da so se slovenski zakonodajalci prav pet minut čez dvanajsto spomnili, da bi bilo dobro medijem pomagati.
Videti pa je, kot da ne vedo natančno, kaj pravzaprav počnejo.
Tudi mi v medijih ne vemo, kaj delajo — razen da nas obliva nelagoden in varljiv občutek, da hočejo biti do nas prijazni. Ker smo bogi. Ker nas nihče več ne bere, kaj šele kupuje.
Zato nam nekam lezejo, da bi od nas izsilili priznanje, da tudi njim ni lahko. Ker smo itak v isti kaši državljanske nezainteresiranosti. Saj tudi politike voli vedno manj ljudi, kajneda. Le da oni tega ne ugotavljajo vsak dan, ampak vsaka štiri leta ali pet.
Ampak poglejmo konkretno.
Mediji so dolgo, predolgo moledovali za obdavčitev po znižani stopnji, pa ni bilo nič iz tega. Zdaj, ko so se argumenti medijev skorajda razblinili v nepovrat, pa je vlada tako rekoč vsilila znižano stopnjo DDV. Ne da bi ji kdorkoli zvijal roke.
A to še ni vse!
Resnici na ljubo je zakonodajalec najprej hvalevredno odpravil neumnost, da so (bili) tiskani mediji tako rekoč od nekdaj obdavčeni z znižano stopnjo DDV (sprva 8,5%, pozneje 9,5%), spletni pa kratko-malo s splošno (19%, 22%). Od 1.1.2020 pa bodo vsi mediji obdavčeni enako, neglede na način distribucije.
Ali pa tudi ne.
Kot da bi se ustrašil, da bo izpadlo, da s to potezo krivično favorizira samo spletne medije, se je zakonodajalec na vrat, na nos domislil, da bi posebej za tiskane medije uvedel posebno znižano stopnjo (5%).
A tudi to še ni vse. Ena od ekstra prijaznih parlamentarnih strank je na to novotarijo vložila še predlog amandmaja, da bi ta stopnja veljala tudi za spletne medije. Ker edino pošteno in digitalna prihodnost.
Brez zvijanja roke
Kakorkoli že se bodo na koncu odločili, je že zdaj jasno najmanj dvoje: prvič, da javna blagajna na račun manj DDV na medije ne bo za kdo ve koliko prikrajšana, drugič pa, da tudi izdajateljem medijev samim to ne bo kaj prida pomagalo.
Da ji je zmanjkalo nekaj drobiža, država ne bo niti opazila — medtem ko se mediji ne bodo čutili dolžne biti hvaležen oblásti.
Znižanje DDV na medije je zanimiv fenomen.
Mediji so dolgo, predolgo moledovali za obdavčitev po znižani stopnji, pa ni bilo nič iz tega. Panoga se je sklicevala na družbeno pomembnost in koristnost informiranja, zakonodajalec pa na enaka merila za vse panoge.
Zdaj, ko so se nekoč morda celo vsaj delno prepričljivi argumenti medijev skorajda razblinili v nepovrat — po zaslugi informacijskega in družbenega Zeitgeista, pa tudi po njihovi lastni krivdi —, pa je vlada s pomočjo na lepem prijaznih poslancev tako rekoč vsilila znižano stopnjo DDV in fantazira celo o ultra znižani za medije nasploh. Ne da bi ji kdorkoli zvijal roke.
Zgodovina in/ali mitologija
Zgodovina in/ali mitologija Slovencev nas učita, da smo kot narod preživeli po zaslugi jezika, kulture, literature. Da brez jezika, kulture, literature ne bi prerasli v državotvorno nacijo, kaj šele ustanovili samostojne države. Brez Trubarja, Prešerna, Levstika, Cankarja, Kosovela, Šalamuna in stotin drugih pisateljev in pesnikov — da ne omenjam drugih umetnikov nasploh, pa seveda intelektualcev —, brez tisočev in tisočev njihovih knjig Slovencev domnevno sploh ne bi bilo.
Politiki nam nekam lezejo, da bi od nas izsilili priznanje, da tudi njim ni lahko. Ker smo itak v isti kaši državljanske nezainteresiranosti. Saj tudi politike voli vedno manj ljudi, kajneda. Le da oni tega ne ugotavljajo vsak dan, ampak vsaka štiri leta ali pet.