Za kaj hudiča naj bi pri tem šlo, ni podrobneje pojasnil. A kot je bilo razumeti, mu gre v nos doktrina, po kateri naj bi abstraktno in teoretično enakopravnost istospolnih — ki jo simpatični možakar načeloma v celoti sprejema — tudi zakonsko potrdili in uveljavili v praksi.

Slabo šalo na stran: “LGBT ideologija” je pogosto uporabljena, a ne edina besedna zveza, s katero posamezniki — predvsem v politiki — poskušajo prikriti in obenem upravičiti in uveljaviti svoje predsodke.

In da bi lažje brali med vrsticami, sem pripravil slovarček kodirane nestrpnosti.

Homoseksualna propaganda

Ko je ruska Duma 11. junija 2013 sprejela zakon, s katerim je prepovedala “homoseksualno propagando”, se je pri glasovanju vzdržal samo en poslanec, Ilija Ponomarev. (Mimogrede, ko je leto pozneje kot edini član Dume glasoval tudi proti aneksiji Krima k Rusiji, je odšel v Ukrajino, kjer se je takoj ob začetku ruske agresije pridružil ukrajinski teritorialni obrambi.)

Zakon, ki je prepovedal “homoseksualno propagando”, je bil obvod, s katerim je Putinov režim poskušal zaobiti formalno prepoved diskriminacije LGBT oseb, ki bi bila v nasprotju s članstvom Ruske federacije v Svetu Evrope. Šlo je tudi za mejnik v ruskem članstvu v tej organizaciji. Na kritike nespoštovanja človekovih pravic in kršitev demokratičnih načel je ruska politika do takrat reagirala pomirjujoče, češ, “ni frke, gre za nesporazum, vse bomo zrihtali, nimate dovolj informacij”. Glede pravic istospolnih pa so takrat prvič odkrito in brez prikrivanja pokazali, da ne delijo evropskih demokratičnih vrednot.

Ker bi rekriminalizacija homoseksualnosti preveč očitno kršila pravne standarde, h katerim se je Rusija zavezala, je zakon “samo” prepovedal kakršenkoli diskurz, ki bi otrokom homoseksualnost predstavljal kot normalno človeško okoliščino in človekovo pravico. Istospolne osebe so bile od takrat tretirane kot drugorazredni državljani. Kot izprijenci, ki ogrožajo čistost ruskega naroda.

LGBT ideologija

Ruski pristop s stigmatizacijo in diskriminacijo je kmalu našel posnemovalce v drugih evropskih državah. V imenu boja proti “homoseksualni propagandi” in “LGBT ideologiji” je bil sprejet zakon po ruskem modelu na Madžarskem, kar nekaj mest na Poljskem pa se je razglasilo za “gay free” cone, v katerih homoseksualcev ni — ali so tako preplašeni, da si ne upajo med ljudi.

Po razlagi nasprotnikov “LGBT ideologije” so LGBT posamezniki načeloma enakopravni državljani z vsemi pravicami, je pa zaradi njihove nenaravne sprevrženosti nujno pred njimi varovati otroke in preprečiti, da bi te osebe uveljavljale svojo abstraktno enakopravnost tudi v praksi. Da bi upravičili in prikrili diskriminacijo na podlagi spolne usmerjenosti in identitete, so osebne značilnosti predstavljene kot naklepna odločitev za nesprejemljivo, sprevrženo in družbeno škodljivo ideološko orientacijo.

Ko politika označi istospolno usmerjenost za otrokom škodljivo ideologijo, je ta osebna značilnost kvalificirana kot deviantna grožnja — istospolni pa v očeh javnosti postanejo predatorji, ki ogrožajo varnost otrok in nravstveno čistost družbe.

Ideologija spola

Konvencija o preprečevanju in boju proti nasilju nad ženskami in nasilju v družini je bila odprta za podpisovanje 7. aprila 2011 v Istanbulu, ob izteku turškega predsedovanja Odboru ministrov Sveta Evrope. Kot prvi jo je ponosno podpisal takratni turški zunanji minister.

Desetletje pozneje je Turčija z odlokom predsednika Erdoğana konvencijo zapustila. Razlog? Konvencija naj bi ogrožala tradicionalne družinske vrednote. Predvsem pa “ideologija spola”.

Turčija ni bila edina v svoji zavrnitvi Istanbulske konvencije. Kar nekaj držav je ni podpisalo. Pa tudi v mnogih državah, ki so k njej pristopile, se konservativne in predvsem skrajno desne sile na vso moč trudijo, da bi javnost prepričale, da Istanbulska konvencija utira pot h koncu človeške civilizacije in človeštva nasploh.

Za kaj v resnici gre?

Ker je narava nasilja nad ženskami v veliki meri strukturna, problema ni mogoče reševati brez soočenja s širšimi vprašanji neenakosti med spoloma. Ta neenakost pa ni posledica bioloških razlik med spoloma, temveč predvsem socialnih konstruktov, predsodkov, tradicij, stereotipov, ki žensko postavljajo v podrejen položaj.

Tretji člen Istanbulske konvencije zato določa, da v konvenciji izraz “družbeni spol“ pomeni družbeno konstruirane vloge, vedenje, dejavnosti in atribute, za katere dana družba meni, da so primerni samo za moške ali za ženske. V prvem odstavku 12. člena pa Konvencija države pogodbenice obvezuje, da sprejmejo “vse potrebne ukrepe za spodbujanje sprememb v družbenih in kulturnih vzorcih vedenja žensk in moških z namenom izkoreniniti predsodke, običaje, tradicije in vse druge prakse, ki temeljijo na ideji o manjvrednosti žensk ali na stereotipnih vlogah žensk in moških”.

In to je tisto, kar je najbolj razkurilo pristaše “tradicionalnih vrednot” — med katere mnogi med njimi očitno uvrščajo tudi manjvrednost žensk.

Kritična teorija rase

Julija letos je v ameriški zvezni državi Florida začel veljati Anti-Woke zakon oz. zakon proti kritični teoriji rase. V primerjavi z “LGBT ideologijo”, pri kateri gre za popolnoma izmišljen konstrukt in teorijo zarote, je kritična teorija rase — kot tudi teorija spola, ne pa ideologija spola — uveljavljena sociološka disciplina, ki preučuje, kako je strukturni rasizem v Združenih državah Amerike vplival na ameriško zakonodajo in kako še danes vpliva na življenje nebelih državljanov.

Zasluge za zakon za obrambo mladine pred nevarnostjo kritične teorije rase ima skrajno desni republikanski guverner Floride Ron DeSantis, ki s svojo gonjo proti “politični korektnosti” utira pot svojim predsedniškim ambicijam. Ob podpisu zakona je izjavil, da kritična teorija rase povzroča diskriminacijo in ponižuje bele učence, ki se zaradi poučevanja o strukturnem rasizmu počutijo manjvredne in osramočene. O tem, ali v ZDA obstaja sistemski rasizem do nebelih državljanov, ni govoril. Poudaril je samo, da omenjanje takšnih nespodobnosti spravlja v zadrego in zapostavlja pripadnike bele večine.

Naš zet Donald Trump, ki mu DeSantis piha za ovratnik, seveda ni mogel ostati tiho in je poučevanje o rasizmu in spoštovanju različnosti v družbi označil za “toksično nevarnost”.

Soros, soroševci

George Soros, ameriški poslovnež in filantropist, je pogosto uporabljen kot univerzalno sredstvo za diskvalifikacijo vsakogar, ki ga populizem prepozna kot oviro v prevzemanju oblasti. Ime Soros v diskurzu skrajne desnice namiguje na obstoj konspirativnih mednarodnih omrežij, ki iz zakulisja upravljajo s svetom na račun in v škodo poštenih državljanov. Gre za (slabo) kodirano promocijo zarot, stereotipov, karikatur, vzorcev in diskurzov tradicionalnega evropskega antisemitizma. Sklicevanje na Sorosa je tudi zelo priljubljeno sredstvo za diskvalifikacijo in stigmatizacijo civilne družbe. Zadeva ni nedolžna. Antisemitizem je v Evropi še kako prisoten. Kar četrtina Evropejcev je prepričanih, da imajo Judi preveč vpliva v poslovnem in finančnem svetu.

Če kaj pomaga: ta predsodek se pogosto izraža tudi s karikaturami o lutkarjih, ki iz ozadja nadzorujejo družbena in politična dogajanja.

Kulturni marksizem

Za kaj gre pri tej zadevi, je bolje od mene opisal naš prejšnji predsednik vlade v intervjuju za madžarski tednik Mandiner decembra 2020. Dovolite mi, da ga citiram.

“V komunističnem manifestu iz 19. stoletja piše, da je za ustvarjanje novega sveta oziroma komunizma treba razgraditi narod, družino, zasebno lastnino, zasebno šolstvo in religijo. Paradoksalno tega cilja kljub ogromnim žrtvam in trpljenju komunizem ni dosegel z nasiljem in diktaturo. Zato se iste cilje zasleduje na drugačen način. Preko množičnih medijev, univerz, kulturne industrije, multinacionalnih institucij, množičnih migracij, vsiljene multikulturnosti, delovanja nekaterih političnih strank. Dogaja se nekaj, kar je precej spretno skrito, a vsak, ki pozna zgodovino in politične koncepte, lahko vidi smer, v katero se vse skupaj razvija. Zato se je treba temu upreti. In to počnemo. Tako, da varujemo in podpiramo družino, cenimo svoj narod in druge narode, ščitimo pravico do zasebne lastnine in zasebne pobude, varujemo svobodo veroizpovedi. Da vemo, kaj smo, in to tudi želimo biti.”

Pomembnosti boja proti kulturnemu marksizmu je v svojem manifestu veliko pozornosti posvetil tudi Anders Breivik.

Namenjeno tudi nevednim

Naj bo za tokrat dovolj. Zgornji seznam seveda ni popoln. Nestrpnost v naši družbi je v porastu. Ob neodzivnosti družbe, pa tudi v imenu doktrine “spoštovanja prav vseh različnih mnenj”, ki jo zagovarja odhajajoči zastavonoša iz predsedniške palače, postaja vse bolj vsakodnevna in normalna.

Da pa se ne bi komu zafecljale spodnjice v vozel — kot pravi simpatični angleški idiom —, dopuščam možnost, da v puhlice in teorije zarote zavite predsodke in sovraštvo nekateri uporabljajo samo iz nevednosti. Zato je slovarček namenjen tudi njim. Naj jim bo v pomoč, da se v prihodnosti izognejo tveganju, da s svojim diskurzom — ajde, morda nehote — izražajo ideje, zaradi katerih bi jih moralo biti prekleto sram.