Dan mladosti sem bolj iz profesionalne radovednosti kot pa komu na čast in v spomin obeležil z obiskom priložnostne, posrečeno tempirane razstave fotografij — tematske razstave z naslovom Tito in fotografija.
Joco Žnidaršič, legenda analognega fotožurnalizma, je namreč iz svoje bogate avtorske kolekcije izbral in s pomočjo Barbare Čeferin, lastnice Galerije Fotografija na Levstikovem trgu (tudi same nekoč nadobudne Jocotove kolegice), na ogled postavil dva, tri ducate posnetkov Josipa Broza iz druge polovice 70. let … — na katerih Tito sam fotografira.

Bizarna motivika

Motivika je v bistvu bizarna. Gre za razstavo fotografij profesionalnega fotografa, na katerih vidimo amaterskega fotografa, ki fotografira (ali je s fotoaparatom vsaj na preži) in ki v najmanj enem primeru gleda razstavljene fotografije (ne teh) taistega profesionalnega fotografa, na katerih je on sam!
Še več! Na eni od razstavljenih fotografij Tito fotografira Jocota nazaj — Titova fotografija sicer ni razstavljena (če je bila sploh razvita) —, medtem ko na neki drugi Tito fotografira Žnidaršiča, ki pa mu samo pozira (in ki je tudi edina na razstavi, ki ni avtorjeva).

Tako kot danes Pahor

Zakaj bi profesionalec sploh fotografiral amaterja, ki fotografira?
Četudi se s hagiografskega stališča to zdi logično, ko pa je portretiranec bil vendar maršal Tito, dosmrtni predsednik SFRJ in KPJ/ZKJ, je to samo politična razlaga. Na to vprašanje pa lahko natančno odgovorimo šele z interpretacijo odnosa med profesionalno in amatersko fotografijo, kot jo poznamo danes.
Nisem vedel, da je bil Tito mahnjen na fotografijo. Čudi me pa to seveda ne. Če bi takrat obstajala družbena omrežja, bi bil Tito po mojem kralj Instagrama. Tako kot danes Borut Pahor.

Od schaffhausna do praktice

Te dni sem bral, da je Broz jugoslovansko košarkarsko reprezentanco za zmago na svetovnem prvenstvu leta 1970 v Ljubljani obdaril z dragimi ročnimi urami znamke Schaffhausen (danes pod blagovno znamko IWC).
To omenjam zato, ker je bil Tito za svoje fotografsko afnanje očitno bolj skromen. Na fotografijah ga namreč vidimo bodisi s polaroidno kamero, ki v drugi polovici 70. tudi v Jugoslaviji ni bila nedosegljiva — čeprav na vsak način ekstravagantna, to pa že —, največkrat pa z vzhodnonemško praktico.
Praktica? Ha! Leta 1977 (iz katerega je datiran večji del razstavljenih fotografij) sem jo imel tudi jaz kot petnajstleten mulc! Če ne štejem skromne stare regule, ki mi jo je oče prepustil v uporabo, ko si je kupil novo yashico, je bila praktica (L2) moj prvi fotoaparat. Že kmalu pa mi je začela delati sramoto — Carl Zeiss Jena gor ali dol —, tako da sem jo prodal in si omislil minolto (XD-7, black).

Kamera obskura

Na več kot štirideset, skoraj petinštirideset let starih fotografijah Jocota Žnidaršiča vidimo ne samo ostarelega komunističnega državnika, ki se z otročjo zavzetostjo posveča kameri obskuri v svojih rokah in razmišlja, kako bo ta velevažni moment svoje prisotnosti — v Dražgošah, na Joštu nad Kranjem, nikar že na Kitajskem zidu — ovekovečil na z želatino prevlečen celuloidni trak. Kot da je sam na svetu, čeprav obenem tudi vsem na očeh pozira!
Vidimo pa tudi čez osemdeset let starega človeka, ki se kljub svoji moči in oblasti zaveda svoje minljivosti — in se zato nastavlja drugemu ovekovečitelju. Tega drugega pa enako kot človek v obveznem središču pozornosti zanima ta neverjetna lahkotnost in neobveznost fotografiranja kot igre, da ne rečem igračkanja.

Sozarotništvo

Po mojem se je že takrat, pred skoraj pol stoletja — sprva z navadno fascinacijo nad profesionalizmu še neznano fotografsko frivolnostjo — začela tehtnica med fotografijo kot umetnostjo in dokumentarizmom ter fotografijo kot osebno in kolektivno narcisoidnostjo nagibati na stran narcisoidnosti.

V središču pozornosti

Žnidaršičeva razstava Tito in fotografija mi je odprla oči v tem smislu, da sem zaznal psihološke in socialne paralele med mehko, toda pezantno, navidez prijazno svinčeno politično diktaturo druge polovice 70. let v Jugoslaviji, utemeljeno na prepričanem, neposiljenem, iskreno verniškem kultu osebnosti, in današnjimi po svoje ne manj totalitarnimi in zmedenimi časi družbenih omrežij in diktature cenenega individualizma.
Ljudje, ki se danes čutijo opolnomočene po zaslugi kolektivizirane narcisoidnosti in velepomembnosti, si tudi ne morejo kaj, da ne bi z nostalgijo gledali na čase, ko je bilo fotografiranje (sebe) v središču pozornosti še privilegij oblastnikov, ki so jih vsi gledali zato, ker so bili v središču pozornosti.