Nadaljevanje in konec včerajšnjega teksta Karneval straniščnega patriotizma (1.): Slovenec sem, Slovenec tja na steroidih.

 
A to še ni bilo vse. Proslava se bo proslavila tudi po zaslugi najbolj diletantske, ampak res dobesedno gnusne vizualne podobe, ker smo je na nivoju države kdaj videli.
Fotografije, napise in grafike, predvajane na screenu na zadnji steni odra, so po mojem grafično oblikovali — in izbirali, bog pomagaj — isti šalabajzerji, ki delajo plakate za SDS.
Temu sodu grdote brez dna so izbile dno odvratne Shutterstock fotografije družin in srečnih parov pod dežnikom s fotošopanim širmom s slovensko zastavo.
Noro, kakšen diletant moraš biti, da greš to kazati vesoljnemu gledalstvu v prazničnem primetimeu!

Fuj, stokrat fuj!

No, ob tistih protikoronskih plakatih sem napisal:

»Da so plakati grdi? Že mogoče, ampak koga to briga? Kdo to sploh vidi? Od neestetskega se še nihče ni okužil, kaj šele oslepel. V imenu borbe proti virusu je vse dovoljeno.«

Saj. V imenu domovine in domoljubja pa je še več dovoljeno. Recimo osem dlani z namalanimi črkami S, L, O, V, E, N, I, A. Ali trebuh nosečnice na ozadju državne zastave.

Domovinsko larmoajantna pop besedilca

Pirkovič je očitno skromen in se je podpisal samo kot scenarist, ne pa tudi kot pesnik.

»Dežela najlepšega imena,/v akordih najbolj strastnih not,/in srcu najbolj dragocena/po njem zdrsi kot bel labod. // Pogrešam jo, ko grem na tuje./Vesel sem, ko se vrnem k njej./In kadar v prsih je najhuje, njen angel vleče me naprej.«

Ali:

»O, zemlja slovenska, ki pridno rojeva,/da žanje Slovenec, kar je posejal!/Od dneva do mraka, od mraka do dneva,/na njej žulje puščal,  na njej je garal.«

Vse te recitacije so bile podložene z eno in isto nežno klavirsko spremljavo nekakšnega instrumentalnega Shutterstocka.

Menda ja ne

Prvič se je zgodilo, da je bila proslava druga skrajnost in popolnoma drugačna od mnogih, ki jih niti bolj izobraženi in kulturno izbirčni nismo vedno razumeli in/ali cenili — kaj šele manj izobraženi ali celo kulturno neizbirčni.
Toda če so taki in za nameček še domoljubno patetični ljudje ob državnih praznikih že kaj pogrešali, ali so pogrešali prav takšno proslavo? So hoteli nekaj v stilu Slovenskega pozdrava, transponiranega na nivo čitalniške državotvornosti? Imajo do tega pravico?
Ključno vprašanje, ki ga zastavlja ta proslava, se glasi: ali je država — no, trenutna vlada, ki ne skriva prezira do kulture in umetnosti in konotacij, ki jih vlečeta za sabo — tem kao kulturno in posledično patriotsko nepotešenim državljanom res dolžna streči z izdelki najnižjega nivoja?
Še več! Ali mar vlada misli, da sme naročati diletantske kulturne storitve in izdelke in se potem izogibati kritiki s sklicevanjem na zadovoljstvo manj izobražene in kulturno neizbirčne publike?
Če bo vlada odgovorila, da ja, da absolutno, ker da država mora zadovoljevati tudi kulturne potrebe manj izobraženih in kulturno neizbirčnih, potem to pomeni, da ne o kulturi ne sociali nima pojma.

Kulturofobija

Če je tako, nas je lahko sram, da imamo vlado, ki promovira dekontekstualizirano in instrumentalizirano anahronistično poezijo in glasbo v kontekstu straniščnega patriotizma.
Menda se ja ne bomo mi bolj izobraženi in kulturno izbirčni prilagajali nivoju manj izobraženih in kulturno neizbirčnih? Naloga vlade je, da tem drugim omogoči, da se dvignejo na naš nivo.

PS: Vprašanje domoljubja 

Vprašanje domoljubja je tako ali tako namišljeno. Vprašanje domoljubja kot problem so vsilili desničarji na čelu z SDS, da bi levičarje in druge politične nasprotnike denuncirali kot nacionalne renegate.
Svojemu prepričanemu in preverjenemu kulturnemu kolaborantu so dali delati tako ekstremistično in butasto proslavo ne zato, da bi počastili praznik in vzbudili v ljudeh kaj pozitivnega, ampak zato, da bi bolj izobražene in kulturno izbirčne še bolj razpizdili — tiste manj izobražene in kulturno neizbirčne pa za nazaj našuntali proti tistim, po katerih bi se morali v resnici zgledovati. Predvsem pa zato, da bodo lahko udrihali nazaj in diskreditirali kritike tega nekulturnega happeninga kot veleizdajalce.

Konec.