Pri nemški agenciji Neckermann, ki je v lasti globalne potovalne velesile Thomas Cook, sva že v začetku leta rezervirala in vplačala rezervacijo za počitnice na Kubi.
Zakaj raje ne pri eni od domačih agencij, me boste vprašali. Saj to je domača agencija — mojega moža. Tam imava celo družinske povezave in sva zato deležna posebne obravnave. Vedno sva bila zadovoljna z njihovimi storitvami ter z majhnim VIP statusom in skromnim, simboličnim popustom, ki so nama ga priznali. 
Počitnice sem plačala v roku in hitro je sledilo prijazno potrdilo, da so plačilo prejeli. Poslali so nama še lepo brošuro s potovalnim načrtom Dunaj–Toronto–Havana in Havana–Montreal–Dunaj in označevalne listke za prtljago. Zelo pozorno. V brošuri so bili vsi podatki o potovanju, urah, terminalih, vmesnih letališčih in kontaktnih osebah. Res profesionalno. Tudi vso dokumentacijo za kubanski vizum so nama poslali in papirje sva skrbno izpolnila.

Zaplet na Schwechatu

Na Dunaj sva se odpravila že dan pred letom, da bi se srečala s prijateljem na večerji in da bi nama bilo prihranjeno nečloveško zbujanje ob 3. ponoči in štiriurna vožnja navsezgodaj do Schwechata. Preživeli smo prijeten večer. Čeprav smo se spraševali, ali na Kubi res ni interneta, smo bili prepričani, da bodo počitnice v vsakem primeru super odklop. Še bolje, če ni interneta. 
Opremljena s celovitim Neckermannovim infopaketom in kubanskim vizumom sva se naslednje jutro spočita in več kot pravočasno pojavila na dunajskem letališču. Avto sva pustila pred najinim vaškim penzionom in se pametno odločila za taksi, saj je parkiranje na letališču res drago.
Nasmejana sva se prva postavila pred prijazno gospo na check-inu. Toplo naju je pozdravila, se nasmehnila in vzela v roke najina potna lista.
»Vizum imata?« je prijazno vprašala. Veselo in brezskrbno sva v duetu čivknila: »Imava!«
Še sama se je nasmehnila in aktivirala računalnik, da bi pričela s postopkom prijave.

Kanadski vizum

»Kaj pa kanadski vizum? Ga imata?«
»Kakšen kanadski vizum? Od kdaj pa rabiva kanadski vizum?
»Od maja lani«, je že manj prijazno odgovorila.
»Ampak v Torontu bova samo v transferju! Saj sploh ne bova zapustila mednarodne cone,« sem se z zadnjimi močmi borila proti tragediji, ki sem jo slutila.
»Kljub temu rabite kanadski vizum,« je kot severni veter zapihalo od nje.
»Kaj ne moreva zaprositi za vizum na letališču?«
»Ne, žal ne. Ne morem vaju čekirati.« — in je zaprla potna lista in nama ju vrnila.
Dodala je še, da lahko za vizum zaprosiva tudi po spletu, da stane 7€ in da je odobren v treh dneh.

Ponudba za rešitev

Si predstavljate, da ste spakirali za 12 dni vse, kar imate doma za na Karibe? Da ste se poslovili od vseh, ki so vas hoteli poslušati, da greste na Kubo? In da po 400 kilometrih vožnje na letališču ugotovite, da je potovanja že konec?
Zagotavljam vam, da je to ena manj prijetnih situacij.
Pa vendar nisva obupala. Poklicala sva sorod(nišk)o dušo. Stekla je reševalna akcija, ki naju je iz brezna obupa spet potegnila nazaj v cono optimizma. Ponudba za rešitev je prišla kar hitro. Na Kubo bi naju lahko pripeljali čez Madrid, letalo odide čez dve uri.
Super, kar skakala sva od veselja.
Ampak za letalsko karto bi bilo treba doplačati 1.600€. Za enega! Torej 3.200€! Pa saj to je vendar več, kot so naju stale celotne počitnice na Kubi z letom vred. Ni govora!
Rekli so sicer, da so se pozneje pripravljeni pogajati z nama o morebitni participaciji. Packi pohlepni, si mislim. Ne čutijo niti trohice odgovornosti, da so naju s kubanskim vizumom, za katerega so nama priložili vse papirje — ne da bi omenili, da si morava kanadski vizum urediti sama —, samo zavedli. Bolje bi bilo, če bi nama dali vedeti, da sva si vizume dolžna urediti sama. Potem bi se že pozanimala, ali rabiva vizum še za katero drugo državo.
»Ne,« rečem odločno, »tega ne bova doplačala«.

Vroče počitnice

Poklicala sva taksi in se odpeljala do penziona, preložila kufre v avto in se v tišini odpeljala nazaj proti Sloveniji. 
V nadaljnji borbi z agencijo — kjer je res koristno imeti povezave —, sva dobila ponudbo za novo destinacijo: Dubaj. Pet zvezdic, all-inclusive.
Čeprav ni ravno vlažno in zeleno kot na Karibih, se je suho, peščeno zalivsko okolje izkazalo kot odlično nadomestilo. Doživetje in razsvetljenje v vseh pogledih. Vsem povem, da sva se gotovo imela bolje kot na Kubi. Tudi internet je deloval prav počitniško lenobno.
Bilo pa je vroče. Ampak saj so se počitnice tako tudi začele.