Roman Skrivnost se imenuje Erich Šlomovič je nastal na podlagi resničnih dogodkov, ki jih je Slavku Preglu povedal Leon Pogelšek.
V svetu zbirateljev, trgovcev, svetovnih muzejev in galerij je najbolj vznemirljivo takrat, ko se pojavi na obzorju dragocena umetnina ali možnost visokega zaslužka. Priznani pisatelj je ta svet, poln preobratov, prevar, humorja in hedonizma, prikazal zelo od blizu, saj je roman zasnovan po resničnih dogodkih, kot jih je opisal eden od akterjev.
Slavko Pregl (1945) je avtor več kot petdesetih knjig, pretežno za mlade bralce. Prevedene so bile v petnajst jezikov. Prejel je vrsto domačih in tujih literarnih nagrad. Bil je predsednik Društva založnikov, Bralne značke in Društva pisateljev. 
Leon Pogelšek (1963) je od leta 1984 prodajal starine in umetnine, najprej na boljšjem sejmu v Ljubljani, pozneje pa tudi v tujini. Vodil je galerijo Anonimus, na TV Slovenija pa popularno kuharsko oddajo Kuhajmo z Leonom. Danes vodi najstarejšo ljubljansko galerijo Galerijo Kos v pasaži Nebotičnika.

Skrivnost se imenuje Erich Šlomovič

»Bil sem prepričan, da bodo našli mojo robo in pol milijona bi šlo k vragu!«
Naslednjega dne sta Benko in Leon končala delo. Leon je previdno zavil vse slike, vsako posebej, in jih pospravil. France je predtem še enkrat prebral svoje papirje, včasih kaj še preveril na zadevni sliki, ugotovil, da so žigi na papirjih lepo čitljivi, da vsako oceno lepo zaključuje njegov podpis, vsako posebej shranil v svojo mapo in potem z glasnim vdihom in izdihom rekel:
»No, tako. To smo opravili.«
Odpeljala sta se do Rotovža, kjer je Bata že bral časopise. Pred njim so na mizi ležal Delo, Dnevnik in Večer, v rokah je listal Mladino. Takoj zatem, ko so se pozdravili, je glasno cmoknil in odkimal:
»Strašna je ta vaša mularija. Kaj vse pišejo?! Kaj takega pri nas v Beogradu ne bi bilo nikoli mogoče.«
»Eto, taki smo mi,« se je ponosno zasmejal Leon. »Na mladih svet stoji.«
Benko je radovedno gledal zdaj enega, zdaj drugega, pa Mladino, potlej pa samo rekel:
»Ja, zdaj je vse drugače. Začela je oživljati demokracija. Jaz sem pred mnogo leti zaradi takih stvari moral bežati. Zdaj sem tu, v domovini, in sem vesel vsega, kar se godi.«
»Ne bomo sedaj o politiki, a ne, gospod profesor, tu smo zaradi posla,« je rekel Bata, zložil časopise in jih odrinil na rob mize. »Zaradi posla.«
»Ja!« je vzkliknil Tone, ki je prišel čez cesto in slišal samo zadnje besede. »Zaradi posla!«
Prisedel je, natakarju za vse naročil kave in se zazrl v Benka:
»In?«
Benko je na mizo položil svojo črno aktovko in ponosno ploskoma udaril po njej.
»Tukaj je vse,« je rekel, »trije tedni trdega dela. Ampak vredno je bilo.«
Tone je segel po aktovki, jo odprl in potegnil ven prvo mapico. Začel je brati, potlej pa si je premislil.
»Odlično. Bral bom kasneje. Zdaj moramo vse to samo še prodati,« je vzkliknil zelo dobre volje in pogledal Leona. »Sem že govoril s svojimi v Münchnu; na dveh koncih bi takoj vzeli nekaj slik na avkciji čez deset dni.«
»Moje stare zveze tudi čakajo,« je dodal Leon.
»Če ne zamerite,« se je oglasil Benko, »tudi jaz imam dostop do nekaj pomembnih galerij v Londonu in tudi nekaj končnih interesentov. Morda bi bilo bolje, da jaz prvi ponudim slike galerijam, ki so specializirane za določene umetnike. Moj prijatelj na primer je izvedenec za Moneta, blizu sem si s specialistom za Picassa, ki prodaja predvsem Japoncem …«
Doslej ves čas zadržani mož se je precej razživel.
Tone je srebnil konjak, ki mu ga je prinesel natakar in odkimal.
»Najprej se moramo prepričati o prodaji na avkcijah v Nemčiji. Brez zamere, France, mi moramo zdaj čim prej priti do denarja, da ga vrnem investitorjem, in ne moremo poslovati v tujini z ljudmi, ki jih ne poznamo.«
»Prav, prav,« se je Benko takoj umaknil. »Samo da veste: jaz sem državljan Commonwealtha in imam marsikje lažji dostop, od Švice do Anglije.«
»Zdaj nam bo Bata kmalu lahko dostavil nove slike in bomo hitro potrebovali denar zanje, pa še več ekspertiz. Takrat te bomo zelo rabili, France. A ne, Bata? Kdaj jih lahko pripelješ?«
Bata je samo približno sledil razgovoru, saj vsega ni razumel, to na koncu pa je, zato je odvrnil:
»Čez kakšen teden, brez težav. Seveda, če bomo imeli denar.«
Potem je pogledal na uro in vstal.
»Prav vesel sem, da smo skupaj v poslu, dobro nam gre in mislim, da bomo vsi zadovoljni. Veselilo me je, gospod profesor.«
Stresel je Benku roko in se rahlo priklonil, pokimal Tonetu in se obrnil k Leonu.
»Zdaj bi jaz počasi moral na Brnik. Me boš peljal?«
»Se razume,« je prikimal Leon.
Vstali so še preostali. Benko je povedal, da bo zdaj za kakšen teden odšel na ženino domačijo na Primorsko, potem pa se bo z veseljem lotil vsega novega, kar bo treba. Bata je kimal, Tone pa je navrgel Leonu, naj z letališča pride še malo do njega, da se dogovorita o poti v München.
Letalo proti Beogradu ni zamujalo in Bata in Leon sta se zelo na hitro poslovila.
»Zmagala bova, sine, ne skrbi!« je Bata vzkliknil, ko je prešel policijsko kontrolo ter Leonu na hitro pomahal.
»Iz tvojih ust v polno blagajno,« je vzdihnil Leon in se odpeljal nazaj.
Tone je medtem v svoji pisarni kar po mizi razpostavil vse Benkove analize in na tej podlagi sestavil dve pošiljki: eno za avkcijsko hišo Faber in drugo za avkcijsko hišo Grabner, kot je predlagal Leon.
»To je zdaj to!« je resno rekel. »Srečno čez mejo in dobro opravi pri trgovcih.«   
Leon je čutil, da gre zdaj zares. Pet minut pred dvanajsto, samo še malo, in denar bo tu. Denar, ki bo vstopnica do še večjega denarja.
Zavedel se je, da pri prevozu slik ne sme narediti nobene napake. Zato se je zapeljal do Španca, bifeja na drugi strani mesta, kjer je imel svojo pisarno, točneje, mizo s stalnimi prijatelji, njegov dober znanec Ljuba. Zanj se je v ožjem krogu vedelo, da tihotapi cigarete visoko na sever, kjer so bile strahovito obdavčene, in je kamion z dvojnim dnom lahko navrgel tudi sto tisoč mark v eni vožnji. Ta denar, ustrezno razdeljen, je vedno omogočal varen prehod mimo carine.
Pozno popoldne sta sedla k mizi v kotu lokala.
»Sto let te nisem videl,« je Ljuba lopnil Leona po rami.
»Ja, nekaj sem delal, zdaj pa potrebujem tvojo pomoč,« je pojasnil Leon.    »No, sama ušesa so me,« se je razveselil Ljuba.
Počasi sta pila in Leon je razložil, da bi rad čez mejo za prijatelja spravil neke slike, vredne kakšnih petdeset tisoč, na avkciji najbrž malo več, in ne bi želel, da ga ob tem zašije kakšen navdušen carinik.
»Kdaj na Ljubelju dela tvoja izmena?« je vprašal.
Ljuba se je samozavestno nasmehnil, stopil do telefona, se dolgo pogovarjal in ponosno prišel nazaj.
»Urejeno,« je rekel.
Potem je razložil Leonu, da bo moral s svojim avtom tudi sam tja, da naj Leon do carinskega bloka lepo vozi za njim in bo vse v redu. Dogovorila sta se, kdaj se dobita ob restavraciji pred mejo.
Leon je za vsak primer slike kot običajno zelo skrbno zapakiral in jih skril v pripravljeno skrivališče v zadnjem sedežu. Tudi če bi carinik tipal pod njim, ne bi ničesar mogel najti. Dokumente o njih je zložil v aktovko, ki jo je malomarno vrgel na sedež poleg sebe, skupaj z nekaj časopisi. 
Četrt ure pred zamenjavo carinikov je bil na meji in že od daleč je zagledal temno modrega golfa s sarajevsko registracijo. Ljuba se je ravnal po zelo varnem receptu. Pri vožnjah čez mejo si je vedno najel rent-a-car; če bi se mu kaj zalomilo in bi ga zasačili, mu vozila pač ne bi mogli odvzeti. Leon je zapeljal do njega, zatrobil in skupaj sta krenila k meji. Ko je Ljuba pripeljal do bloka, se je z njim začel ukvarjati mlajši carinik. Po pregledu dokumentov mu je velel, naj izstopi, naj odpre prtljažnik in nato še, naj odpre pokrov motorja. Carinik je nekaj brskal tudi po kabini in Ljuba je stal ob njem. Leona je začel oblivati pot in skušal je ujeti Ljubov pogled in morda dobiti kakšen signal za umik. A, ne. Ljuba je pohlevno stal ob avtu, odgovarjal, kimal in odkimaval. Med tem se je tudi za Leonovo katro nabrala kolona, in tudi če bi hotel, ni mogel več nazaj. Carinik je zamahnil in Ljuba je odpeljal naprej. Leon je precej bled in prestrašen pripeljal do policista, mu izročil potni list in pristopil je carinik z običajnimi vprašanji – Kam greste? Koliko denarja imate? Kaj boste carinili? – in zatem zahteval  – Odprite prtljažnik, odprite pokrov motorja … Medtem se je vrnil policist in zahteval še vozniško in prometno dovoljenje. S prometnim dovoljenjem v roki je preveril številko šasije, gledal tablice …
»Kaj pa je, kaj se greste?« je jezno bruhnilo iz Leona.
Na meji še nikoli ni imel takih komplikacij, zdaj, ko naj bi Ljuba vse uredil, pa so mu uprizorili nadvse natančen pregled. Ni mogel razumeti, kaj se godi. Bil je tako živčen, prestrašen in jezen, da je hotel psihozo presekati, pa magari če mu vse poberejo, ga zaprejo ...
»Zapeljite na stran,« mu je velel carinik, »in izstopite!«
Leon je ubogal in se skoraj spotaknil, ko je lezel izza volana. Carinik je odprl vsa vrata, gledal po kabini, odprl prostor za dokumente, segel pod sprednja sedeža, pogledal v aktovko na sedežu. Potem se je zravnal in hladno rekel:
»V redu.«
Šel je do naslednjega avta v vrsti.
»Kaj pa potni list in dokumenti?« je precej tečno vprašal Leon.
»O tem odloča kolega,« mu je odvrnil carinik.
Leon je divje začel loputati z vrati in jih zapirati. Ko je hotel sesti v avto, je prišel miličnik in mu izročil potni list.
»Vse v redu,« je rekel tudi ta in šel.
Leon, popolnoma moker od potu in do skrajnosti znerviran, je odpeljal. Na avstrijski strani ga niso niti pogledali. Spuščal se je po serpentinah in se ustavil v bližnji gostilni, kot sta bila dogovorjena z Ljubom. Zapeljal je ob njegov avto na parkirišču.    Ljuba je sedel za mizo, pil pivo in se režal na vsa usta. 
»No, kako je bilo?«
Leon se je skoraj sesedel na stol.
»Pa hvala, no. Ti si res prijatelj. Mislil sem, da me bo konec!«
Ljuba se je režal še bolj, med smehom je komaj izdavil:
»A si prišel varno čez ali nisi?«
»Ja, sem, ampak …«
»Nič ampak, moja človeka sta pač malo zganjala teater, da so ju drugi cariniki in policaji videli, kako skrbno delata na meji. Če bi te zašili Avstrijci, nihče na naši strani ne bi mogel reči, da te niso pregledali,« je smeje se razložil.
Leon je pisano pogledal in si brisal čelo.
»Jaz sem imel že polne hlače, bil sem prepričan, da bodo našli mojo robo in pol milijona bi šlo k vragu,« je rekel.
»Opa,« je skoraj skočil Ljuba, »meni si govoril o petdesetih jurjih.«
»Že, že,« je prikimal Leon. »Računam, da bo avkcija vrgla malo več.«
Pristopila je natakarica in Ljuba je naročil še dve pivi in tri kranjske klobase.
»Tri klobase? Zakaj?« je vprašal Leon.
»Ne za kaj, ampak za koga. Za tegale fanta, za tegale …«
Prisedel je mladenič, tokrat v civilu. Leon je spoznal carinika, ki ga je gnjavil.
»Dober dan,« je rekel, »jaz sem Martin. Ljuba je prosil, naj vas malo prestrašimo. Vidim, da smo vas, a ne?«
»Spet vajine igrice?« se je smejala natakarica, ki je še stala zraven.
»Tako je pač življenje,« se je zasmejal Ljuba in jo plosknil po zadnjici.