Zakaj se je tako odločila, ne vem. Ne morem vedeti, nihče ne more vedeti. A za razliko od političnih analitikov nočem naglas špekulirati o njenih privatnih in strankarskih motivih, ki so do tega pripeljali.

Kar pa ne pomeni, da si ne znam razložiti Ljudmiline odločitve. Napaka ja — ampak obenem logična poteza. Razumevajoče obžalujem.

Prepričan sem — pa najbrž ne edini —, da bi Ljudmila imela resne možnosti za zmago. Zagotovo bi dobila več glasov kot kao neodvisni kandidat SDS Anže Logar. Morda bi dobila več glasov celo kot ekumenično razredčena, vsem in nikomur všečna ponarejena levičarka Nataša Pirc Musar.

Kaj nam torej govori Ljudmilina nekandidatura?

Bolj logično, da ne

Ljudmila Novak ni (bila) dolžna kandidirati. Nikomur. Ne državljanom nasploh, ne svojim sredinskim in (normalnim) desnim volilcem, niti lahkomiselnim swing voterjem, ki se jim slučajno ljubi glasovati — kaj šele po sili razmer svoji NSi in desnici sami na čelu z SDS.

Da Ljudmila ne kandidira, je z njenega stališča bolj razumljivo, kot pa da ja kandidira. Za začetek, ženska je evropska poslanka in še najmanj dve leti bo. Morda še sedem let. Ker če se ji bo ljubilo še enkrat kandidirati, bo spet — že četrtič! — izvoljena.

Le zakaj bi torej sredi tretjega mandata v Evropskem parlamentu in pred morda še kakšnim izpregla in pretendirala za lokalno predsednico, če pa lahko tam uživa do svojega sedemdesetega leta?

Lekcija Logarju

Dodaten razlog ali dva za njeno nekandidaturo pa sta seveda njena matična in matični komplementarna stranka.

Pametna in poštena kot Ljudmila je, bi za predsednico kandidirala kvečjemu brez podpore NSi in bi zato morala zbirati podpise državljanov. Seveda pa bi v tem primeru zamrznila članstvo v stranki ali se mu odpovedala — [kar pa zanjo ni prišlo v poštev].

Toliko pod A. S tem je dala lekcijo Anžetu Logarju. On malo bi in malo ne bi z SDS. Revež se na vse kriplje distancira od svoje popadljive stranke, vendar zaman. Da sam ni popadljiv, mu pri tem prav nič ne pomaga.

NSi je sicer normalnejša od SDS, zato se na Ljudmilo ne bi lepilo veliko, kar bi lahko kvarilo njen imidž v očeh nevolilcev NSi. Pa vendar. To je stvar principov.

Generacijski sovražni prevzem

Pod B pa je Novi Sloveniji potihem odleglo, da se je Ljudmila Novak tako odločila.

Tudi to je napaka. Njihova, ne njena. Ampak da bodo zdaj kot predsedniškega kandidata prijavili Janeza Ciglerja Kralja, je s stališča renčečih mladih levov stranke logično.

V nobeni drugi stranki ni takega generacijskega prepada kot prav v NSi. V bistvu lahko rečemo, da se je s Toninovim prihodom na čelo stranke zgodil generacijski sovražni prevzem. To se je najbrž zgodilo zato, ker sta bila Ljudmila Novak in Lojze Peterle po eni strani premočni politični osebnosti, po drugi pa premili in/ali premalo agresivni, da bi tako kot Janša v SDS panala strankarske paglavce in iz njih delala svoje klone.

Pa ju poglejmo danes. Z včerajšnjo Cigler Kraljevo nominacijo za kandidaturo je generacijski sovražni prevzem v NSi končan. Ljudmila Novak je samo še nagačena trofeja, ki jo iz vljudnosti pustijo viseti na steni. S Peterleta pa niti prahu več ne obrišejo.

Nedvoumno sporočilo

Cigler Kralj bo k identiteti belih moških v belih srajcah z zavihanimi rokavi, kakršno si NSi gradi, kot kandidat veliko več prispeval kot pa Ljudmila. Dvomim pa, da bo to stranki dejansko koristilo. No, ja: bolje zanje, da so našli njega, kot pa da bi podprli out of the blue prepotentnega, na poraz vnaprej obsojenega Kovšco.

JCK pa je za NSi boljši kandidat od Ljudmile tudi zaradi odnosov z SDS. Njegove udeležbe na predsedniških volitvah — oz. nepodpore Logarju — janšisti ne bodo tako zelo zamerili NSi, kot če bi kandidirala Ljudmila Novak.

Enkrat? Končno?

Da Ljudmila Novak ne bo kandidirala, pa mi je vseeno žal tudi zato, ker bi normalni desnici — če je sploh še tu — posredno privoščil, da bi vsaj njej (enkrat, končno) uspelo, če že Peterletu ni.

To bi bilo nedvoumno sporočilo SDS in drugim desnim ekstremistom, da ni res, da ta ubogi uporniški levičarski narod ni pripravljen tolerirati konservativcev oz. konservativnosti. Seveda je. Še kako prav bi nam prišli. Seveda pa ne taki popadljivci in lažni pravičniki kot Janša.

Drugokategorniki

Z Ljudmilino nekandidaturo bodo letošnje predsedniške volitve osiromašene. Ko nje ne bo zraven, se za ta položaj ne bo potegoval noben politični prvokategornik. Ker da ne bo pomote: biti favorit in biti politični prvokategornik ni eno in isto. Ljudmila Novak bi bila edina. Vsi drugi kandidati in kandidatke — od attention kurb in tistih, ki si prizadevajo za drugo ali zadnjo priložnost, pa do resnih in favoriziranih — so drugokategorniki.

Ta novokomponirana drugorazrednost predsedniških volitev daje misliti. Letošnji nabor napovedanih kandidatov gre vštric z neopazno in postopno, a zanesljivo devalvacijo predsedniške institucije kot karierne stopničke. Kar morda sploh ni slabo.

A kakorkoli: z Borutom Pahorjem odhajata tip in model politika s konkretnimi in bogatimi izkušnjami in referencami. Odhajata tip in model predsednika, ki je nekaj veljal, še preden se je spomnil, da bi morda še malo popredsednikaril, ker se mu kaj drugega ne ljubi več in ker na prvi pogled to sploh ni težka služba.