Nekaj dni nazaj me je kolega vprašal, ali sem čutila sistemski rasizem, ko sem živela v ZDA. Odgovor je bil pritrdilen. Sistemski rasizem je bil ena tistih dimenzij, zaradi katerih v ZDA ne bi živela. Drugi je bil njihov zdravstveni sistem. In po več kot desetih letih sta se oba razloga potrdila kot sistemski napaki ZDA.
A je treba vedeti, da je sistemski rasizem v ZDA bistveno bolj kompleksen problem, kot ga zdaj opisujejo demonstranti. In drugi vpleteni. Ti namreč sistemski rasizem razumejo kot nekaj, kar je mogoče z odločitvijo odpraviti. Po njihovem bi problem lahko rešili tako, da bi se nekateri — recimo ameriška politična elita — odločili, da ga bodo odpravili. Pa bo potem vse v redu. To naivno razumevanje je razširjeno tudi v Evropi.
Problem sistemskega rasizma je bistveno bolj zapleten. Kot pove že oznaka, gre za rasizem, ki je povezan s sistemom. Kar pomeni, da je treba spremeniti sistem, da bi ga odpravili. In tu se postavlja vprašanje, kateri sistem je treba odpraviti.
Hierarhija
Pri iskanju odgovora na to vprašanje je treba omeniti vsaj dve skupini problemov. Prva zadeva prakse, značilne za delovanje različnih etničnih skupin, ki so med seboj v stiku. Kot je ugotovil že Barth sredi 20. stoletja. Etnične skupine v medsebojnem stiku vzpostavijo mejo med sabo in drugimi skupinami. Oblikovanje meje je ključna praksa pri oblikovanju etnične skupine kot od drugih ločene etnične skupine. Meja preprečuje zlitje etnične skupine z drugo ali drugimi etničnimi skupinami. Torej asimilacijo. Vzpostavitev in vzdrževanje meje je torej produktivna strategija v odnosih etnične skupine z drugimi etničnimi skupinami. Ker zagotavlja ohranitev etnične skupine.
Hegemonija belcev je v ZDA samoumevna praksa. Povsod, kjer je ne morejo prakticirati — recimo na Havajih, kjer so belci manjšina —, to sproža občutke osebne ogroženosti in kolektivne prikrajšanosti. Belci na Havajih o tem redno poročajo.
Samoumevna praksa
To je praksa, ki se je v ZDA poslužuje vladajoča bela rasa. Ta praksa se ji zdi samoumevna. Povsod, kjer je ne more samoumevno prakticirati — recimo na Havajih, kjer so belci manjšina —, to sproža ne samo občutke osebne ogroženosti, ampak tudi občutke kolektivne prikrajšanosti. Belci na Havajih o tem redno poročajo.
Da črnopolti v ZDA svoj položaj razumejo kot manjvreden, je rezultat več vzrokov. Po eni strani gre za vzroke, ki so povezani s sistemsko deprivilegiranostjo vseh, ki v ZDA niso belci. Ne samo črnopoltih. Ampak tudi havajskih nativcev. Indijancev. Mehičanov. In ostalih. Gre za skupine, ki kažejo bistveno nižji socialni položaj kot belci, višjo stopnjo kriminalitete, višjo stopnjo vseh vrst odvisnosti, nižjo izobrazbo, višjo brezposelnost itd.
V ZDA ni družinska sramota samo, da se bela oseba poroči s črnopolto osebo. Velja tudi obratno. Za črnopolte družine je poroka njihovega člana z belo osebo degradacija. Isto velja za havajske nativce. In Indijance. In ostale.
Degradacija
Kar zdaj torej črnopolti v ZDA zahtevajo, so razmere, ki bi črnopolte izenačile z belci. Ne samo v socialnih kazalcih. Ampak tudi v samopercepciji. In predvsem v percepciji drugih.
To je lepa in pravična zahteva. A težava je v tem, da je neuresničljiva. Zaradi vrste dejavnikov. Ker zahteva odstranitev belcev s pozicije vladajoče skupine v ZDA. Kar je utopično. Ker zahteva redistribucijo kapitala. In profitov. Torej odpravo kapitalizma. Kar je spet utopično. In ker nenazadnje zahteva odpravo etničnih meja. Kar pomeni zahtevo po asimilaciji. Ne samo črnopoltih. Ampak vseh različnih etničnih in rasnih skupin, ki v ZDA živijo. To pa je nekaj, česar nobena etnična in rasna skupina v ZDA ne bo sprejela. Tudi črnopolti ne.
In navsezadnje, v ZDA ni družinska sramota samo to, da se bela oseba poroči s črnopolto osebo. Velja tudi obratno. Za črnopolte družine je poroka njihovega člana z belo osebo degradacija. Isto velja za havajske nativce. In Indijance. In ostale.