V nasprotju s pregovorom, da nam je za nekaj tako malo mar kot za lanski, kaj šele za predpredpredlanski sneg, se ljubitelji in obiskovalci prireditev v Križankah še kako dobro spominjajo nepričakovanega, mokrega snega, ki je v kosmih zapadel 27. aprila 2016 — in s svojo težo sesul premično streho nad najlepšim in najbolj priljubljenim avditorijem pod milim nebom daleč, daleč naokoli.
Podrla se je streha, ni pa se podrl svet.
Če dežuje ali če je kolikor-toliko zanesljivo napovedan dež, so prireditve iz Križank prestavljene drugam, v pokrito dvorano, ali na drug termin. Nekatere tudi odpadejo. Včasih pa je publika mokra.
Zlasti letos, v tem pogosto deževnem, nevihtnem, hudourniškem poletju. Jaz sem bil najmanj dvakrat: najprej 22. junija na koncertu Snarky Puppy v okviru Jazz festivala, potem pa še ta ponedeljek na koncertu Marcusa Millerja v okviru Ljubljana Festivala.
Brane Rončel je za svoj comeback doživel mrzel tuš.

Kulturni škandal? No …

Ali je to, da so Križanke že četrto sezono brez strehe in da bodo še kdo ve kako dolgo, kulturni škandal?
Do neke mere že. Direktor Ljubljana Festivala Darko Brlek in ljubljanski župan Zoran Janković se zaradi tega očitno ne sekirata do te mere, da bi ta že zdaj zapozneli problem rešila. Pa bi se morala.
Kultura, ki jo LF fura, je draga, zato je razumljivo, da šparajo. Šparajo pa tako, da odlagajo in odlagajo ta nepredvideni strošek popravila oz. rekonstrukcije strehe, in s tem, da ne najemajo nadomestnih prizorišč za nekatere svoje prireditve. 
Opozarjam, da za predvideno število obiskovalcev primerne nadomestne lokacije za prireditve, ki bi morale biti v Križankah, niso vedno proste.
Predvsem pa je treba vedeti naslednje: prireditve, ki kljub slabemu vremenu ostanejo v Križankah, so tiste, za katere Brlek in kompanija — pa tudi drugi kulturni menedžerji drugih ustanov, da ne bo pomote, ki Križanke najemajo od Brleka — upravičeno domnevajo, da se jih bo bo velika, velikanska večina obiskovalcev kljub temu udeležila.
Jasno je pa tudi, da pri tem ne bo hujšega, kot da bodo ljudje pač mokri ali vsaj namočeni in do neke mere slabe volje — čeprav jim dež ne bo popolnoma pokvaril doživetja.

Mazzini moker? Kaj takega!

Dež ni strašen problem. Vsaj ne na koncertih. Ker za koncerte gre. Ozvočene koncerte — pop, rock, jazz —, ki preglasijo dež in kap in delujejo na publiko še kar higroskopično.
Biti na koncertu v dežju lahko nas razvajene meščane naredi kvečjemu sitne. Je pa zato ta mokrota gentrificirana, urbano civilizirana, posthipijevska verzija blata kot obveznega ali vsaj pogostega dodatka in čara množičnih prireditev od Woodstocka (1969, 1994) do Kekovega Rock Otočca (1976, 1983, 1997-2013).
Nekateri meščani so seveda bolj razvajeni in sitnejši od drugih. V tem smislu imam občutek, da je bil Miha Mazzini ta ponedeljek na Marcusu Millerju prvič na koncertu v dežju in da ga je vreme totalno uničilo. Drugače ne bi mogel na Siolu napisati nečesa takega:
»Na dnu vsega leži raven storitev, ki je v Sloveniji prislovično slaba. Greste v kafič in vas slabo postrežejo. Greste k serviserju in vas maltretirajo. Greste na koncert in seveda pričakujete, da boste za svoj denar mokri in ničesar ne boste slišali. Še zadovoljni ste, da ste preživeli.«
To je pretirano in posplošeno nergaštvo. Raven storitev v Sloveniji ni prislovično slaba. Slaba postrežba v lokalih je izjema. Serviserji nas ne maltretirajo, tudi če slučajno ne opravijo dobro svojega dela. Na ozvočenem koncertu tudi v dežju dobro slišimo. Preživetje ni problem. Jaz sem preživel Marcusa Millerja. Pa sem bil kljub pelerini moker in še čevelj me je žulil.

SŠOF

Brleku bi privoščil, da bi deževalo na čim več takih prireditvah Ljubljana Festivala, ki jih je v dežju nemogoče izvajati — recimo na baletih, koncertih klasične glasbe, zlasti solističnih in komornih —, in da zanje niti ne bi mogel zagotoviti nadomestne lokacije.
Po eni sezoni preveč odpovedanih prireditev za ljubitelje tako imenovane meščanske, visoke, elitne, kulturniške kulture bi on sam in njegov moralni in finančni podpornik že zaradi sponzorjev — če ne zaradi ljubiteljev glasbe, ki jo lahko poslušamo tudi v dežju — hitro poskrbela za novo premično streho v Križankah.
Brlek bi se tudi hitro nehal izgovarjati na MIZŠ, ki zaradi dotrajanosti Srednje šole za oblikovanje in fotografijo [v katero je bila prej vpeta konstrukcija, op. MC] ne dovoli vrnitve v stanje pred zrušenjem strehe. 
Vemo tudi, da bi Zavod za varstvo kulturne dediščine Festivalu dovolil namestitev nove strehe na samostojnih stebrih. Vemo pa tudi, da je Brlek iz maščevanja — in ker LF rabi več prostora zase — predlagal gradbeni inšpekciji predlagal, naj zaradi nevarnosti prepove uporabo SŠOF.

Plečnikov hram

Skratka, streha še zdaleč ni edini in verjetno tudi ne največji problem Križank. Tudi dežniki niso tak problem kot natolcuje Mazzini. V móči se pač vsak znajde po svoje. Pa tudi streha je znala biti zelo glasna med poletnimi nevihtami in plohami, čeprav je bila publika lepo na suhem. 
Problem je predvsem vhod v avditorij. Ena sama vrata, široka morda dva metra, skozi katera se mora nagnesti v dvorano dva, tri tisoč, kdaj še več ljudi. Bolj kot eventualni dež nas lahko skrbi, kaj bi se zgodilo, če bi se med prireditvijo zgodila nesreča in bi vsa ta množica začela bežati ven. Koliko ljudi sploh ve, da je izhod možen tudi z zgornje strani čez pergolo? Take kot so, Križanke po mojem ne ustrezajo osnovnim varnostnim standardom. Nevarne so tudi stopnice v avditoriju, brez talne osvetlitve in oznak.
Da niti ne omenjam, da je Plečnikov hram v Križankah eden najbolj bednih lokalov v centru mesta. Me prav zanima, ali še vedno strežejo pohan sir s tatarsko in mesne kanelone kot pred 35 leti, ko smo včasih tja zašli na študentsko kosilo.
Aja, pa lahko bi že enkrat nehali težiti s prepovedjo vnašanja kozarcev v dvorano.