Šel sem iz radovednosti in kratkočasja, toda Siddharta v Mariboru v petek zvečer se je proti pričakovanjem — mojim — izkazala za enega najbolj neverjetnih koncertov, na katerih sem kdaj bil.
Vse se je lepo urajmalo. Bila je tako rekoč otvoritev Festivala Lent. Bilo je na Rotovškem trgu (ki bi ga bilo treba nujno še kdaj izkoristiti za mezzoglasne glasbene zadeve). S socialnega stališča in s korono v zraku je bila to ne nova normalnost, ampak dobra, stara normalnost. Skoraj ta prava. Veliko ljudi. No, precej. Za trenutne pojme in navade že kar gužva.
Bilo je tudi dovolj špricerja s haložanom. 
In bil je bend. Ikonični, oboževani, legendarni bend, ki — tako kot noben bend — ni nastopal v živo že par mesecev in so se za restart še posebej potrudili.
In nenazadnje, bila je publika, ki tudi ni bila že celo večnost na poštenem koncertu in si je dala duška — in prinesla not vse in še več, za kar je bila prikrajšana.

Ko bojo res stari, bojo slovenski Stonesi

Da je Siddharta zastavila koncept koncerta kot unplugged, se je izkazalo za odlično pogruntavščino. To se je zelo prilegalo ambientu. Približno 30 krat 100 metrov velik trg v starem mestnem jedru ne bi prenesel zvočno in vizualno agresivnejše glasbe, svoje pa je prispevala tudi zreducirana publika. Pod odrom na severnem delu trga je bilo v parterju kakih 200 do 250 primerno distanciranih in pridno sedečih obiskovalcev, v spodnji polovici in pod velbi v prvem nadstropju pa še enkrat toliko avtmigecov in povabljencev.
Sedemnajst let po Siddhartinem znamenitem stadionskem koncertu za Bežigradom z več kot 30.000 obiskovalci je hvalevredno, da se današnji bend zaveda tako svojih kot socialnih in kulturnih limitov in se temu tudi prilagaja. Navsezadnje niso več rosno mladi. Se pa dobro starajo, bi rekel. Ko bojo res stari, bojo slovenski Stonesi.

13. september 2003

Nisem fan Siddharte, jih pa cenim. Ne da mi ne bi bili všeč ali da bi celo imel kaj proti njihovi — in taki — glasbi, ampak žal ne znam na pamet vseh njihovih komadov, niti ne znam našteti vseh njihovih plat. Kaj šele po vrsti.
Verjetno je to generacijsko in socialno. Zrasel sem na drugačni, za današnje pojme predpotopni glasbeni dieti. In čeprav sem pozneje v življenju vendarle poslušal tudi marsikak kontemporalni pop in rock — tudi slovenskega, vključno s Siddharto —, se me to sprva ni ravno dotaknilo.
Kot kulturni oportunist pa sem ob napovedi Siddhartinega stadionskega koncerta s simfoniki zaštekal, da se pripravlja nekaj velikega — in da bom moral biti tam. Ker bo to to.
In sem bil. In ni mi žal. Tisti davni 13. september 2003 bo ostal zapisan v slovensko glasbeno zgodovino kot nepozaben glasbeni dogodek ne samo zaradi za slovenske razmere nadnaravnih fizičnih dimenzij, temveč tudi nadnaravnih kulturnih.
Dan po koncertu sem si na YouTubu ogledal dokumentarec o Siddhartinem standionskem koncertu. Noro. Nujno.

Volja in veselje

Zagotovo se bo še kdaj v Sloveniji pojavil bend, ki bo tako ali še bolj dober in priljubljen kot Siddharta. Ne verjamem pa, da bi tak bend ali izvajalec lahko ponovil kaj takega, kot je dosegla Siddharta takrat. Tudi če se bo na koncertu domačega izvajalca še kdaj zbralo 30.000 ljudi, to po mojem ne bo dogodek, na katerem bi se po srečnem naključju sestavile vse silnice, ki so za to potrebne.
Miomogrede, tega po mojem ne bi uspelo ponoviti niti Siddharti sami.
Siddharta 2003 je bila rezultat osupljive kreativne energije, ki je prej, po koščkih, nismo opazili in je brez tega benda tudi pozneje ne bi. Tisti koncert je bil rezultat naključnega, toda načrtnega sodelovanja skoraj kompletne slovenske pop kulture od glasbenikov in spremljevalnih estradnih dejavnosti, pa tudi medijev in oglaševalcev. Ideje, kreativnost, želje in denar so ležali na cesti. Treba se je bilo samo skloniti. Predvsem pa je bilo veliko volje in veselja. Izvajalci takrat niso bili navajeni na hitro zadovoljstvo s skromnimi dosežki. Vse se je ne samo zdelo možno, ampak je tudi res bilo možno.
Hvala bogu je temu bila naklonjena tudi publika in je hvaležno navalila na pokojni stadion — od orto fanov pa do naključnih radovednežev, ki so takrat še masovno obiskovali koncerte. Tudi če so bili samo radovedni. Ali natančneje: ker so bili radovedni. Danes zato nihče ne gre več na koncert. Še jaz samo izjemoma. Danes hodijo na koncerte skoraj samo fani.

Brez pavze

Siddharta je na Rotovškem trgu z bisi vred igrala skoraj dve uri in pol. Brez pavze. Niso mogli (in smeli) nehati. Ves čas sedeč koncert ni bil zato manj impresiven.
Ker kot rečeno nisem fan, sem se bolj ukvarjal s profesionalnimi podrobnostmi, ki pa jih s svojo poslušalsko kilometrino le prepoznavam.
Čeprav sem Tomija M. kot pevca vedno cenil — nenazadnje tudi njegovo naštudirano, fonetično in dikcijsko izpiljeno pogovorno, pop knjižno ljubljanščino, da tako rečem —, se mi je tokrat prvič res zazdel genialen vokalist.
Siddharta mi je bila v petek še bolj všeč kot prej, ker so že itak hladen bend. V unplugged verziji in v dani situaciji pa so bili taki še posebej.
Recite temu, da so kul, če vam je ljubše — ampak meni je to pisano na kožo. Kronski dokaz, da so tipično slovenski bend, je zame to, da mi tako kot pri narodnjakih ni jasno, kako lahko sploh razvnamejo publiko, razen če je v to ne sili nekaj tisoč bližnjikov in hedonistični kontekst.

Mirno in dostojanstveno

Tako sem tudi v petek mirno in dostojanstveno spremljal njihove največje hite — in komade, ki jih ne poznam ali mi niso ostali v ušesu —, dokler nisem kot predzadnji bis dočakal svojega najljubšega: Na soncu.
Ne vem zakaj je to edini komad od Siddharte, ob katerem jaz totalno ven padem. (Kar je zelo težko.)
Resno. Ko je Tomi M. zrajcal publiko do te mere, da je z izpiljeno pogovorno, pop knjižno mariborščino pela zraven »rad bi te vido v srce«, sem se spomnil na svoj drugi koncert Davida Byrna v ljubljanskih Križankah (10.7.2009), ko je v baletnem krilcu za bis zašpilal Road to Nowhere. In na Marka Breclja v Cankarjevem domu (12.4.2019), ko je po skoraj štirih urah končno vzel v roke (električno) kitaro in zaigral Ta stol in Stonesi spoznajo moje stare starše.
To so ti nepozabni trenutki. Ko pomisliš, da si pa zdaj slišal vse in da tudi če ne greš nikoli več nikamor …