Že dolgo nisem pisala kolumne. Razlog je v tem, da se mi nič ne dogaja in nič ne zgodi. Zdaj pa sem končno naredila izjemo in šla na poletni dopust. Zato lahko zdaj kaj pišem.
Bil je ta kraj, kjer sem lahko postala nič. Kraj vrhunskega oddiha in počitka. Omenila sem že, da severne Dalmacije ne maram, da mi je bolj všeč južna. Kjer je morje temnejše, globlje in bolj strastno. Na severu pa je morje sivo zelene barve. Ne preveč privlačno. Tudi rib ni veliko. 
Letos pa sem naredila še večjo izjemo in sem šla v Istro. V kraj, ki sploh ni ob morju. Blizu Vodnjana. Tam si je prijatelj zgradil haciendo. Veliko, z bazenom, z več spalnicami. Tja sem šla s tremi asistentkami, opremljena z vrhunsko robo in kopalkami.

Frle iz Kosez

Frle iz Kosez je namazan z vsemi žavbami. Jaz pa tudi ne zaostajam. Z ženo Kajo sta nas zelo lepo sprejela. Sama sta kuhala in pomivala posodo. Skratka, ni nam bilo treba delati. Prav nič. Bilo mi je prav nerodno.
Po treh dneh totalnega odklopa se nam je zahotelo prav na morje. Hotele smo na plažo. Frletu in Kaji sem rekla, naj se nam pridružita. Njemu sem še posebej rekla: »Tudi ti lahko prideš, ampak pod pogojem, da boš imel bele kopalke.«
Moj ukaz je sprejel z nasmehom. Jasno mi je bilo, da si ne bo nadel belih kopalk. Ampak sem vztrajala. Ker je vmes moral v Zagreb, sem mu rekla: »Vidiš, to je priložnost. V Zagrebu pojdi v trgovino Dolce & Gabbana in si kupi bele kopalke.«
Pa se je spet samo režal. Vedela sem, da iz tega ne bo nič.
Težila pa sem tako dolgo, da me je končno le vprašal: »Zakaj so ti tako všeč bele kopalke?« 
Odgovorim: »Zakaj, zakaj? Ne gledam izboklin, ampak smer.«  
»Smer? Kaj pa to pomeni?« 
»Kako ne veš? Samo leva in desna smer obstajata.«
Drznem si trditi, da je leva smer boljša. No, ne bom šla v podrobnosti, ker je neokusno. 
Naslednji dan smo se šli namakat v morje v Valbandon. Bilo je odlično. Na bele kopalke se nisem niti spomnila, kaj šele, da bi jih pogrešala. 
Dan smo zaključili z večerjo v vrhunski restavraciji Hrast v Poreču. Izjemne ribe. Najbolj so nam bili všeč črni njoki s sipino tinto. 

Dr. Joe Dispenza

O teh počitnicah lahko rečem samo to, da so bile izjemne. Popolnoma sem se spočila in izkoristila priložnost, da postanem nič. Nič nismo potrebovale. Vse je bilo prav. Tudi zagorela sem. Zelo nenasilno, ravno prav. Bronasto. 
V tem niču mi je tudi uspelo poslušati meditacijo zdravilca [dr. Joeja Dispenze](https://drjoedispenza.com). Zelo lepo je prevedena v slovenščino. Govori jo nežen ženski glas. Nič nasilna, čisto ugodje. Naslov je Novo prepričanje. Glas vam reče, da usmerite pozornost na točko med očmi. V ozadju slišite melodične vesoljske vzpodbude. Po točki med očmi vas vodi na točko na sencah. Tej točki sledi točka v vašem nosu. Da bi zaznali energijo v nosnicah. Potem pa točka v grlu in tako naprej po celem telesu. Dokler ne zaslišite bistvenega vprašanja: »Kaj si želite spremeniti? Kako bi radi, da vas vidijo ljudje?«
Moj odgovor je vedno, da si želim, da me vidijo zdravo.
Lepe misli so me obdajale v senci paviljona. Trdno bi zaspala, če me ne bi v polsnu zmotil prizor z belimi moškimi kopalkami.