Sedim. Diham. In razmišljam o meddržavnih prepirih o koroni. Vsi smo krivi.

Sedim ob oknu. Svež zrak je. Pravkar je bila lokalna nevihta, ki na tem otoku praviloma pomeni nekaj kapelj dežja. Diham z užitkom. Pa tudi romantično je gledati dež, ki barva nebo. Listje. Morje. Fasade hiš. Ograje. Brisače, ki niso bile pobrane. Barva jih v pastelne barve.

Sedim. Diham. In razmišljam o meddržavnih prepirih o koroni.

Korona na Hrvaškem seveda razsaja. Ni mi jasno, kako je lahko to za kogarkoli presenečenje. Popolnoma jasno je bilo, da se bo zgodilo prav to, če bodo države odprle meje in bodo ljudje začeli potovati. Glede na to, da populacija, ki pred prehodom (ali ob prehodu) meje ni bila testirana, se je to moralo zgoditi. Če je kdo pričakoval kaj drugega, je bedak. Ali nevednež. Ali ignorant. Ali vse troje skupaj. Ali pa psihologistični neoliberalni optimist, ki je stavil na odgovornost posameznikov.

Čisti tačerizem

To je bila pozicija, ki so jo v Sloveniji zavzelo tudi kar precej novinarjev. Posebej tistih, ki o sebi menijo, da so ali liberalni...