Sedim ob oknu. Svež zrak je. Pravkar je bila lokalna nevihta, ki na tem otoku praviloma pomeni nekaj kapelj dežja. Diham z užitkom. Pa tudi romantično je gledati dež, ki barva nebo. Listje. Morje. Fasade hiš. Ograje. Brisače, ki niso bile pobrane. Barva jih v pastelne barve.
Sedim. Diham. In razmišljam o meddržavnih prepirih o koroni.
Korona na Hrvaškem seveda razsaja. Ni mi jasno, kako je lahko to za kogarkoli presenečenje. Popolnoma jasno je bilo, da se bo zgodilo prav to, če bodo države odprle meje in bodo ljudje začeli potovati. Glede na to, da populacija, ki pred prehodom (ali ob prehodu) meje ni bila testirana, se je to moralo zgoditi. Če je kdo pričakoval kaj drugega, je bedak. Ali nevednež. Ali ignorant. Ali vse troje skupaj. Ali pa psihologistični neoliberalni optimist, ki je stavil na odgovornost posameznikov.

Čisti tačerizem

To je bila pozicija, ki so jo v Sloveniji zavzelo tudi kar precej novinarjev. Posebej tistih, ki o sebi menijo, da so ali liberalni ali levo usmerjeni. Ali oboje. Čeprav — striktno gledano — oboje hkrati v resnici ne morete biti. Gre za izključujoči se poziciji. 
Kakorkoli, politika se je iz ekonomskih razlogov — zaslužek turistične panoge in z njo povezanih panog — odločila odpreti meje. Dovoliti pretok ljudi. Sledila je ekonomski logiki in interesom. Ne socialni logiki in interesom. In pričakovala, da bodo za socialno logiko in interese poskrbeli posamezniki sami. Čisti tačerizem.
To se seveda ni zgodilo. Za kaj takega bi moralo današnjo Evropo poseljevati prebivalstvo z libidinalnim ustrojem, ki mu rečemo »self-directed«. Tega prebivalstva tudi Evropa nima v zadostni meri že desetletja. Zato so ljudje pač naredili, kar se jim je zdelo smiselno. Večinoma to, kar se jim je zdelo bolj »fajn«.

Ni distance. Ni mask. Ni ničesar.

Zdaj politika spet vije roke. Grozi. Obtožuje. Slovenci obtožujejo Hrvate, da ne izvajajo zaščitnih ukrepov dovolj striktno.
Ker sem na Hrvaškem že en mesec, lahko to potrdim. Hrvati sploh ne izvajajo zaščitnih ukrepov. Ni distance. Ni mask. Ni ničesar.
Ampak okej. Na mojem otoku morda to res ni potrebno. Ker ne srečaš nikogar. Če nočeš. Sama sem v mesecu dni srečala bistveno manj ljudi, kot če grem v Sloveniji v lekarno. Na Hrvaškem je torej vsaj ponekod bistveno boljša socialna izolacija kot v Sloveniji. Čeprav se tega poskušam držati tudi v Sloveniji. Maksimalno.
Hrvate obtožujejo tudi Nemci. Avstrijci. In drugi. Ki so pred dnevi panično drveli domov. Skupaj z nekaterimi Slovenci. Pa ne zato, ker bi hoteli. Ampak zato, ker so se bali, da bodo ob službo. Ob plačo. Če ostanejo. 
Tako smo ostali samo tisti, ki lahko tako ali drugače delamo na daljavo. Ki tu živimo v samoizolaciji. In ki si lahko pot domov organiziramo tako, da se nam na Hrvaškem sploh ni treba ustaviti. Jaz na primer na mojem otoku sedem v avto in iz avta ne izstopim do doma. Zato neke nevarnosti za okužbo res ni. 
Hrvati pa ravno obratno obtožujejo Slovence. Avstrijce. Nemce. In ostale. Ki so očitno vnesli virus v Hrvaško. Ker da ga je bilo pred prihodom turistov bistveno manj. Zdaj številke rastejo. Najbolj tam, kjer je turistov največ. To jasno kaže, da virus prinašajo turisti. In pika.

Ponovitev vsakoletnega poletnega prerekanja o vprašanju meje

Ko poslušamo to prerekanje, dobimo občutek, da gre za ponovitev vsakoletnega poletnega prerekanja o vprašanju meje med Hrvaško in Slovenijo. Letos, ko se politiki prerekajo o koroni, pa so na mejo očitno pozabili. 
Če se torej racionalno vprašamo, kdo je za to situacijo kriv, pravi odgovor ni odgovor politikov. Politiki vedno kažejo na nekoga drugega.
Pravi odgovor je: »Vsi smo krivi.«
Hrvati so krivi zato, ker so v pogoltnosti za profitom od turizma spuščali v državo vsakogar. Brez testiranja. Brez potrdil, da niso okuženi. Ker imajo odprte nočne lokale.
Kratkoročna pogoltnost jih je zaslepila do te mere, da ne vidijo, da bi njihova turistična sezona trajala dlje, če bi nekatere dejavnosti (recimo nočne lokale) zaprli. In da bi tako zaslužili verjetno več.
Druge države, ki svoje državljane — ki jih pred odhodom niso testirali — puščajo čez mejo na Hrvaško na počitnice, pa razmišljajo po tej logiki: »Če so okuženi in če bodo nesli okužbo na Hrvaško, to ni naš problem. Ampak hrvaški.«
Taiste države potem svoje državljane spet spuščajo nazaj, ne da bi jih testirali. Logika tu ni jasna. Še tem manj, ker uvajajo skrajne ukrepe. Zaprtje meja. Karantena za vse. Itd. 

Miselna in logistična naloga

Skratka, spet gre za logiko egalitarnih ukrepov. Ukrepov po dolgem in počez. To je sicer v skladu s slovensko zgodovinsko vzpostavljeno socialno in kulturno tirnico. Ker je egalitarizem ena ključnih vrednot.
Vendar je treba vedeti, da povsod ni smiselna. Da ne deluje vedno. V primeru vsesplošne karantene za vse, ki so dopustovali na Hrvaškem, že ne. Ker ni izvedljiva. Kdo bo pa nadziral karanteno vseh, ki so bili na Hrvaškem?
Izhod je drugje. Treba je uvesti testiranje vseh, ki se s Hrvaške vračajo. In karanteno za tiste, ki so dopustovali na območjih, kjer je virus prisoten. 
Ali pa je kombinacija dveh ukrepov že preveč zahtevna miselna in logistična naloga za to vlado?