Da je Žan Mahnič, predsednik Preiskovalne komisije o ugotavljanju zlorab v zadevi Franc Kangler in drugi (PKUZZFK), napovedal kazensko ovadbo ustavnih sodnikov Mateja Accetta in Rajka Kneza, lahko pripelje do paradoksa časovno-prostorskega kontinuuma politike in sodstva. To lahko uniči univerzum družbene realnosti in politično-sodne hierarhije.
Ko je bogi-bogi-bogi-bogi-bogi-bogi-bogi Žan pred nekaj tedni označil Ustavno sodišče kot »mafijo«, to ni bilo nič posebnega. Nevljudnost, ki se je s šodra spletnih komentarjev in družbenih omrežij preselila na parlamentarni parket, ne bi smela nikogar presenetiti. Le zakaj bi bil partikularni paglavec ali pravičniški podmladek nasploh kaj manj nesramen od nestorja, ki načeluje tej stranki in ki je tak stil javnega diskurza tako rekoč izumil?
Cilj je služnostna pot
Slovenci so bili od nekdaj abderitsko kverulantni in se tožarili za vsako ped služnostne poti. Ampak to so bili dobri, stari časi. Zdaj se tožari med seboj že kar oblast. Ena veja toži drugo. In obratno. PKUZZFK (sorry) toži Ustavno sodišče zaradi protizakonitega, pristranskega in/ali krivičnega sojenja, SOVA pa toži KNOVS zaradi izdaje tajnih podatkov.
S to oblastjo oz. oblastmi je res nekaj globoko narobe.
Predstavljajte si, hipotetično, da Mahničeva komisija za Kanglerja res ovadi Accetta in Kneza po 288. členu Kazenskega zakonika. Recimo, da si ju neko res ultraneodvisno prvostopenjsko sodišče — kot nalašč za predsednika senata bi bil recimo Zvjezdan Radonjić — drzne spoznati za kriva in obsoditi.
Če bi bila Slovenija pravna država, ne bi nihče kradel, ne bi bilo neumnih, ne bi bilo revnih, ne bi imeli zaporov, ne bi bilo beguncev. A ne?
Da ne bo pomote
Po pritožbi Kneza in Accetta gre zadeva na višje sodišče, kjer sodbo vrnejo v ponovno sojenje. In tako naprej.
Tako bi lahko primer v nadaljevanju prišel do Vrhovnega sodišča — tam pa bi ga po nekem naključju dodelili recimo Janu Zobcu. In recimo spet potrdil takšno ali drugačno sodbo. In tako rekoč poslal Kneza in Accetta v zapor do treh let. Ustavna sodnika!
Da ne bo pomote: vsa pozneje dodana imena v okviru tega fiktivnega scenarija so izbrana popolnoma naključno in nezlonamerno.
Pika na i pa bi bila, če bi potem, ko bi izčrpali vsa pravna sredstva, toženi stranki vložili ustavno pritožbo. Ja. Na Ustavno sodišče.
Knez in Accetto bi se najbrž morala izločiti iz odločanja, a ne?
Vse je PR
To bi znalo biti smešno — vendar je hvala bogu samo hipoteza. Je pa resnično in žalostno dejstvo, da zakonodajna oblast toži sodno oblast.
Ampak ne, bodimo natančni. Opis, da gre za konflikt med dvema vejama oblasti, je presplošen. V bistvu gre za to, da prepotenten in popizdljiv in za politično pamet prikrajšan poslanec opozicijske stranke — ki si je že prej predrznil popljuvati Ustavno sodišče s pavšalnin in pejorativnim približkom, da so mafija — toži najvišjo sodno instanco v državi. Torej po defaultu najvišjo in najneodvisnejšo, dobesedno prvo in zadnjo impersonacijo Justice.
Afera SOVA vs. KNOVS pa je ravno obratna. V tem primeru se nadziranec upira nadzorniku. Mu grozi. S sodiščem. Kot da se zadeve ne bi dalo reševati po mirni poti.
Slovenci so bili od nekdaj abderitsko kverulantni in se tožarili za vsako ped služnostne poti. Ampak to so bili dobri, stari časi. Zdaj se tožari med seboj že kar oblast. Ena veja toži drugo. In obratno.
Zase, seveda.
Dejstvo je, da so politične razmere v Sloveniji vedno manj kooperativne in vedno bolj konfliktne. Križem-kražem. Med vlado in parlamentom, med vlado in opozicijo, med parlamentom in ministrstvi, med parlamentom in agencijami in organi. Pa tudi znotraj koalicije in znotraj opozicije, znotraj nevladnih in znotraj civilnodružbenih organizacij. Vsi so skregani, vsi se vtikajo v vse, vsi nagajajo vsem. Nihče ni zadovoljen z nikomer. In zdaj že vsak tožari vsakogar. Že tako ali tako nekooperativna kultura podjebavanja prerašča v courtroom dramo.
To, kar se zdaj dogaja, je perverzija pravne države. Ali še natančneje, nakladanja o pravni državi.
Pravna država je že od osamosvojitve samo polomljena čarobna palčka za argumentiranje naših najboljših, toda brezupno posplošenih in jalovih načrtov za zagotavljanje moralne stabilnosti in socialne kohezivnosti. Če bi bila Slovenija pravna država, ne bi nihče kradel, ne bi bilo neumnih, ne bi bilo revnih, ne bi imeli zaporov, ne bi bilo beguncev. A ne? Pravna država je slovenski sinonim za idealno državo, tako rekoč za utopijo — v praksi je pa seveda floskula.
To, kar se dogaja zdaj, je zadnja faza razpadanja družbe, ki ne vidi drugega izhoda. Tožarjenje na sodišču ali vsaj grožnje s tožbami so edini preostali način reševanja sporov in dokazovanja pravilnosti svojega ravnanja in prepričanja. Modeli à la Mahnič in organi à la SOVA so prepričani, da bo vse slábo šlo stran kar sámo od sebe na sodišču, ko bodo vložili ovadbo. In če jim slučajno ne uspe, bodo ustvarili vsaj dober vtis. Zase, seveda. Ker saj samo za to jim gre.