Rubrike
#odlomek #nove knjige #branje
Se vam zdi istospolna družina nenavadna? [odlomek]
Logo 14.08.2022 / 06.05

Romaneskni priročnik za vse, ki si ustvarjajo družino. S pozicije nebiološke lezbične matere. Priporočamo tudi straight staršem.

"Ni tvoj sovražnik scena, to naj ti bo jasno. Za vse svinjarije, ki so te zafukale na polno, si odlično poskrbela kar sama!" odmeva za mano, in četudi se mi ženska gabi, vem, da ima popolnoma prav.
Krožci, križci
je najnovejši roman
Jedrt Maležič
in je obvezno branje za vse, ki si ustvarjajo družino. Avtorica raziskuje pozicijo nebiološke lezbične mame — brez "priročnika" za materinstvo —, od katere družba tako kot od vseh mam pričakuje zglednost v situacijah, v katerih se še straight mame pogosto komaj znajdejo.

Če se istospolna družina komu zdi nenavadna, je Jedrt Maležič v romanu Križci, krožci uspelo odlično preplesti to nenormativnost z vsakdanjimi vprašanji vseh staršev ter partnerk in partnerjev.

Jedrt Maležič (1979) je od leta 2007 samozaposlena v kulturi, prevajalka leposlovja iz angleščine in francoščine. Piše pesmi in kratke zgodbe. Križci, krožci so njen tretji roman in so izšli pri Založbi Goga.

Jedrt Maležič: Križci, krožci

V pismu svoji hčerki napišem: "Veselim se že tvojega osmega rojstnega dne, kmalu bo na vrsti," in prvič resno premišljujem, ali bi klečeplazila, izprosila Alino za srečan­je z Zarjo, magari nadzorovano.

Odkar je nisem smela videti, je minilo nekaj kilo­gramov, nekaj štal, nekaj mesecev, predvsem pa se je vse postavilo na glavo. Na situ pa je vendarle ostalo edino res pomembno: da si želim Zariko nazaj.

Pismu dodam 3D čestitko s štirimi mladimi muckami, ki v več slojih kartona kukajo iz košare. "Tudi Bučka, Mučka, Štručka in Fučka se že veselijo praznovanja!"

Doslej se nisem zatekala v tovrstne osladnosti, nekako mi ni podobno, a kot da mi je ukinitev gandže vpihnila nov veter. Potegnem iz elektronskega vejpa brez nikotina, to je še vse, kar mi je ostalo od pozerstva. Pridružila se bom hipsteraju, ki zaničuje starokopitnosti, kot so čiki in alko. In zanimivo je, da me to niti ne moti.

Klečeplazila je napačna misel.

Preprosto vprašala bom, ali bi bilo mogoče urediti stik z Zarjo, mojo milo Zariko, ki me, in to vem, pogreša. Spet se lahko, po mesecih, ki so se vlekli kot kurja čreva, posvetim misli nanjo in se gladko zavedam, da me ne bo ugonobila.

Ne, niso me v črno zemljo skrili za vekomaj. Resda sem bila kar globoko zakopana, pa vendar ostane tisti vzgib, da bi si še kdaj, že kdaj, pretegnila okončine, če bi le vsa ta prst okoli mene popustila jekleni oprijem. In to se mi dogaja, ven lezem, po zombijevsko. Prelevila sem se v neuničljivo kreaturo in naj bo, naj bo tako, kajti ko se enkrat odkoplješ, se pregrebeš skozi vse te sloje črvin in humusa, je na prostem tako sladko, da ti je vseeno, ali si preobražena v grdavša ali v metulja. Živa si.

Tako se torej odpravim do nabiralnika. Na njem je, moji vraževernosti v prid in spodbudo, nalepka More love letters please, in prav to tudi oddam — ljubezensko pismo hčeri. Če bo poklicala, krasno, če pa ne bo, pokličem jaz. Mirna bom, ko se bo to zgodilo, in videti bom cvetoče kot še nikoli, Alina pa bo strta in neprespana. Eh, koga briga, kakšna bo.

Če bo poklicala Zarika sama, jo moram najprej vprašati, ali je dobila moje pisanje, ali redno prejema moje pozdrave in ali ve, da ves čas mislim nanjo. Ker ni izključeno, ne bi dala roke v ogenj, da ji Alina ne prikriva vseh mojih litanij v veri, da jo varuje pred mojimi ekscesi, jebote, ne bom se jezila, nikar se ne jezi, saj veš, da ne pomaga — samo ne zaupaj, nikdar več.

O jebemti, stokrat sem na predkoronskih žurih — kaj je to, žur? — citirala Ivano Trump: "Don't get mad, get everything!"

No, morala bi jo citirati sami sebi, pa sem jo namesto tega rada navajala v banalnih okoliščinah, ko je kdo od mojih vrlih urbanih vasovalcev preživljal tegobe z bivšimi, ki se niti pod razno ne bi mogle primerjati z mojimi sedanjimi. Vsled nekakšne hlinjene modrosti sem v vsej tej vnemi, da bi izpadla skulirana, naposled pozabila na lastne nasvete.

Ko se tako opominjam in spuščam Zarjino čestitko v kaselc, za seboj zaslišim nekaj znanega, hrupno razglašenega. Seveda, preselila se je v becirk.

"Eeej, staruha!" reče Vanda.

"Ne bo šlo," rečem in že stopam stran, zmigujem s kazalcem.

"Nič te ni na sceni." Stopiclja za mano kot polita džukela, medtem ko pospešujem nazaj proti domu. Brez maske je, jasna stvar. Sprašujem se, kako dolgo bo še lovila moj tempo, ko molče ubiram velikanske korake čez cesto.

Lahko da sem se na poti abstinence neopazno prele­vila v zategnjeno pičozo, ampak nenadoma mi je kristalno jasno, kaj je dobro zame, in tole srečanje dobro zame ni.

Tako zelo ni, da ne morem več bežati. Tik po zebri zastanem sredi skokovitega koraka, na robu pločnika se zasučem nazaj. "Kaj bi spet rada, a? Kaj?"

Pod masko se ne vidi, da so moja usta skremžena v zmrdasto šobo, kakor da mi smrdi. Zame je Vanda lezboscenski organski odpadek, nič drugega. Za presortirat in zavreč.

"Stara. A je kej narobe?" tipaje vpraša, medtem ko se še ni zares odstranila s cestišča.

Zdaj mi prekipi. V tistem trenutku, ki bi komot šibnil mimo, se odločim, da je tokrat, pa čeprav zdaj vem, da to ni vedno in ni povsod, zares pravi čas, da vse vržem ven, vse to, kar me tišči in pesti, ji lahko mirne duše zabrišem v licemerski ksiht, pa ne bo nič narobe, jaz pa bom končno izpraznjena, končno čista.

"Ah, kjee, kaj bi bilo narobe?!" Moj glas je tako sardoničen, da je povsem očitno, da me tišči in pesti prav nemalo tega.

"Veš kaj, Vanda. Pa poglejva, kaj je narobe, bemti sveca! No, pa dajva. V resnici je ni stvari, ki s tabo ne bi bila narobe. Dihat mi ne daš, ko se prihuljeno šunjaš naokoli po scenskih placih, natolcuješ pizdarije, ščuvaš in me obrekuješ, da o tvojem bajnem spletkarjenju niti ne govorim. Kje si bila, ko sem zaradi tvojih kurčevih spletkarij fasala še pa još, kje si bila, ko me nobena ni niti pozdravljala več, a, no zini, kje?! Ti flavzarca nagravžna."

Vanda je na cestišču občemela kakor kravjek, in avto­mobili že trobijo.

Roke ima razprte ob bokih, z dlanmi navzgor, kot da čisto preprosto ne more razumet, kaj neki me je pičilo. To me podžge, da stopim na sam rob pločnika in jo odrinem globlje na cesto. Potem se na peti obrnem in grem, hodim, sama ne vem, kam točno. Najbrž domov.

Hudič babji prileti za mano. "Ko boš enkrat končno" — sune me v ramo — "dojela, da ti nihče tega ne dela, ti bo lažje, da veš. Ko prideš do tja, se mi oglasi. Do takrat pa se ti lahko zdim taka pa taka, nič ne pomaga, ker si vse pizdarije zakuhala ti sebi." — me še enkrat sune v ramo, ko razsrjena korakam dalje.

"Ni tvoj sovražnik scena, to naj ti bo jasno. Za vse svinjarije, ki so te zafukale na polno, si odlično poskrbela kar sama!" odmeva za mano, in četudi se mi ženska gabi, vem, da ima popolnoma prav.

Kakšna je ta scena, kakšen je ta folk? Neumna je ta scena in brezvezen je ta folk.

Nisem tako nepreklicno zakoličena, da ne bi vedela, kako me je ena bedna Vanda povsem nezmožna oško­dovati, toda na tistem mestu sem storila, kar sem nujno potrebovala zase. Na sceno se bom vselej lahko vračala, zmeraj bo tam iz preprostega razloga: periodične amnezije.

Lezbična scena je kakor nasmeten in s črvi zasičen računalnik, ki ga prodajaš in ga tik pred tem, ko pride kupec, resetiraš na tovarniške nastavitve. Določena uteha pa je, da scena, čeprav si redno briše spomin, ker samo tako lahko preživi, vseeno ohranja kontakte v oblaku, in ko je nekoč naprava seznanjena, zlahka naveže ponoven stik.

Ko korakam, mi Vanda ne sledi več. Mogoče sem se pred njo zašopirila, kot da bi bila zares nestabilna, toda v resnici sem mirna, navznoter me ni vzvalovalo.

Nihče na sceni ni ničesar kriv, zgolj tvorba sama je takšna, da deluje maligno, premišljujem med odklepan­jem vhodnih vrat bloka in vlečem breznikotinski vejp iz žepa.

Ko se nalašč izmučim peš po stopnicah do terase in nato šele domov v pritličje, mi je laže. Gotovo bo ena od njiju poklicala, najsi bo Zarja ali Alina, v to sem prepriča­na. In ko bo, bom prazna in prečiščena. Da sem se zdrla na scenski organski odpadek, me ne skrbi preveč. Povedala bo vsem, ki jo poznajo, itak. Ampak ne skrbi me ravno zato, ker jo poznajo.

Nisem bila niti zares jezna, ko sem se naščeperila. Ho­tela sem delovati večja kot sem, da bi bila videti razplam­ tela, hotela sem, da se me Vanda ustraši. Saj zdaj menda že ve, da moja jeza včasih ne prizanaša. Da se ji lahko tudi kaj neljubega zgodi.

Medtem ko skoraj uživam v svoji novopridobljeni gro­zeči personi, brskam po pisalni mizi za cifro tiste psihoterapevtke, ki so mi jo priporočili na CSD. Čas je, čisto zares, čas.

Še nekaj je bilo. Parkeljc se mi ne javlja več in za to krivim Vando, prepričana sem, da imam prav, kdo pa sploh še špila interpol na sceni, kdo drug pa sploh še šunta vse okoli sebe. Nikoli me ni zanimalo, kakšni so njeni motivi. Šele ko sem ostala brez dobaviteljice in nisem imela česa več skadit, sem pokapirala, da je bila ziher ona.

Mah, uslugo mi je naredila. Odleglo mi je, ko sem se znebila stalnih občutkov krivde ob zapušeni omotici. Če se za jebeno novo leto ne bi pustila huronsko nacedit in zapit, če ne bi bila tako ogabno prišvasana, mi zdaj ne bi bilo treba odpošiljat klečeplaznih čestitk lastni hčeri za rojstni dan.

Ampak Vande nočem blizu. Človek pride v leta, ko ima za bližino en sam pogoj, in ta je zaupanje, vsaj pri­bližno. Ne boš se mi bližala s figami za hrbtom, kot da sem imbecil. Ne, pa konec. Pri vsem tem ji niti ne zamerim, da je odtrgala Parkeljc stran in me pustila na suhem in samo, ampak sem pa hudo nepopustljiva do tega, da zdaj vije roke nad mano in se slini.

Ko sem ravno pri tem, bi lahko zdaj tisti priročnik za ločene lezbične mame mirno napisala tudi sama. Ker vem, česa nikar in pod nobenim pogojem ne. Česa se ne dela.

* * *

Pijem kofe. Ko zazvoni, sem začudena, ker imam njeno cifro v telefonu še vedno shranjeno pod Linc, saj je zdaj nikdar več ne omenjam pod tem vzdevkom, ko šimfarim o njej, in ne preostane mi drugega, kot da šimfarim, da so me siti že vsi, ki so me nekoč pozdravljali. Ne kličeva se več, ker se nimava za kaj. Torej: kaj, klinca?!

Sveže zvit džojnt odložim v pepelnik. Obotavljivo zdrsnem prek zelene slušalke, kot da bi v refleksu pri­ vzdignila roke, da si zaščitim glavo. "Ja?" rečem in vpra­ šaj na koncu zategnem, da je širen in gromozanski kakor črna luknja, ki mi zeva v mozgu.

Iz hreščave tišine se izvije zvonki glasek, da me dodobra prestreli. Zarja reče: "Kje pa si, mami Giga ... A so te v črno zemljo skrili?"

Vsa se stresem. Nisem upala, nič več me ni moglo ganiti, potem pa se je iz nekakšnega prostranstva vzel ta glas ... po celih mesecih! Iz mene se začne cediti kot v popolni odjugi, da komaj odgovarjam. Solzna, vsa bedna, pocasta, skrivam napokan glas, medtem ko se džojnt smodi v pepelniku, ne da bi vedela, ne da bi mi bilo mar.

Ne vem, ali je Alina dovolila Zariki štefnati okoli svo­ jega telefona, ali pa je ta brihta od otroka sama pokapirala, kako me lahko pokliče. V naslednji minuti iz mene maho­ ma mezijo ljubkovalnice, trosim puhlice, ki pa niso votle, temveč vse pomenijo, še kako pomenijo stvari, in nočem, da se ustavi, da se prekine zveza, samo tega ne, nočem.

Zarja je čisto tiho, slišim pa jo dihati v telefon, prav po otroško. Ne zna ga še držati. Z vsakim dihom mi vliva upe, morda lažne, ampak saj ni pomembno. Sem si jo ves ta čas predstavljala, kako bo, ko bo enkrat odrasla, dobila moja pisma in vedela, da sem bila nenehno tam in mislila nanjo.

Potem me strezni, ko v nekem trenutku reče, prepros­ to reče: "Okej, mami," in zveza se prekine. Nisem utegnila niti vprašati, kako, in ko je prekinjeno, se zadeto sprašujem, patetično se sprašujem, ali si nisem nemara vsega skupaj načarala v svoji blodni glavi. Pretapkam se po zaslonu do razdelka z zadnjimi klici, kjer se kot poslednje jasno in glasno zasveti/prikaže moje ljubkovalno ime za mojo bivšo.

Od samega začetka te partnerske polomije — čisto zares polomije! — je bila največja ironija ta, da sem si Ali­ nino številko sprva shranila na način, ki je bil zanjo, kakor je na vseh skupnih žurih rada posebej zvonko poudarjala, "totalka ponižujoč".

Shranila sem si jo namreč pod Alina Završnik. Ne jaz ne nihče drug ne bi nikdar rekel, da je bilo to od mene namerno žaljivo, da je kakor koli ciljalo na poniževalni odnos, pa vendar sem se režala zraven, ko je Linc para­ bolično poudarjala, da ima ona "pod lastnim imenom in priimkom shranjene samo ljudi, ki ji bodisi plačujejo bodisi jih direkt sovraži".

Ko je nazadnje tako razkladala, kako da sem jo zdi­sala, sem zavoljo ljubega miru pred njenim budnim pogledom zamenjala njen telefonski naziv v kar se da topli Linc in dodala zvezdico za poljubček.

Ko se mi torej potrdi, da je zadnji klic prišel z njenega mobitela, nalašč in v duhu nekakšne, bi se reklo, eman­ cipacije, spremenim zapis nad številko v Alina Završnik Kalc in pri tem kar konkretno napenjam možgane, da se spomnim presvitlega Urbanovega priimka. Ko je zame­ njava dokončana, pa si vendarle še enkrat premislim in spet kliknem na Uredi. Klicno sliko nasmejane Aline s sončavo v očeh zamenjam z Zarjino, njena dva — važička bedna — priimka pa zamenjam z napisom Zarika in dodam tri zvezdice. Nikoli ne bi pomislila, s kakšnim blesavim balastom si človek daje opravka, ko je brezprizivno ločen.

Šele ko je formalnostim zadoščeno, premišljujem, kako je do tega prišlo. Nisem imela pravice, da bi sama poklicala tamalo; presrečna sem, če me je zvrcnila sama, po drugi strani pa bi mi nekako težko sedlo na srce, če je poklicala po Lininem naročilu.

Morda bi veljalo poklicati nazaj? Samo kaj, ko ne vem, kaj po uradnih predpisih že obvelja za prekoračitev dovoljenega, za kršitev prepovedi.

Moj tesno in dovršeno zviti džojnt v pepelniku še tli, vendar pa me tokrat bore malo zanima. Ozrem se po kuhinji. Nagnitost predolgo nakopičenih organskih od­ padkov v mojem stanovanju je privabila nadležne mušice, zato se lotim saniranja. Kot ponorela brizgam okoli sebe s čistilom za steklo, ker drugega zasilnega insekticida ni pri roki, in še vedno mozgam, grizem misli, centrifuga dela — melje me.

Ko bom končala in odnesla organske, bom vedela. Po­ tem bom počasi nehala tudi s travo, prisežem si, da bom. Ena od mušic mi, omamljena od zločestega stelexa, pade v kofe. Srknem ga ne glede na to. Malce strupa mi ne more nič, sem pa v zadnjem letu pogoltnila že marsikaj hujšega.

In ko tako motovilim po kuhinji, ugotavljam, da sem leto dni prespala. V morastih sanjah sem se spotaknila in obtičala. Zdaj bom počaasi, čisto počasi, začela vstajati, se pobirati. In samo poglejmo, kako preprosto je to. Na vseh štirih si, rita v luft, čudno stabilna si, potem pa, ko se lotiš tistega odločilnega dviga, ki odloča o končnem ravnoves­ ju, je treba paziti na eno samo stvar: najprej spustiš roke, noge ostanejo na tleh in ne obratno.

NAROČI SE
#odlomek #nove knjige #branje
Berite nas že za 1,99€. Podprite Fokuspokus z dnevno, mesečno ali letno naročnino NAROČI SE
Share on
Za boljšo izkušnjo na spletni strani uporabljamo piškotke