Če je slučajno kdo spregledal ali pozabil, kaj si mislim o cirkusu, ki je nastal zaradi domnevno infamnega Štromajerjevega božičnega voščila umazanim živalim (v narekovajih), in o ljudeh, ki so ga zagnali, naj ponovim: da zaradi nedolžne šale zahtevaš odstop državnega sekretarja — za dobro vago pa še odstop pristojnega ministra — moraš biti totalen zateženec. Pomaga pa seveda, še si tudi funkcionalno nepismen in zraven še desničar.
To si o tem mislim in si ne bom premislil.
Res pa je, da sem se ob tem incidentu spomnil na neko drugo, podobno verbalno peripetijo, ki pa se je žalibog končala drugače in ki afero Sam doma 2 dejansko kaže v drugi in drugačni luči. Šele zdaj mi je namreč postalo jasno, da ta gonja proti Pikalovemu pomočniku v bistvu za Slovence ni nič nenavadnega, niti ni — priznam — endemično desničarska.
Dovolite mi torej, da napišem kolumno o nečem, kar se je zgodilo pred skoraj točno dvanajstimi leti.
Brez nadaljnega
Januarja 2008 je Marko Štrovs, takrat državni sekretar na Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve, v oddaji Preverjeno na Pop TV rekel: »Upokojenci se nimajo česa bati. Česa se bodo bali[?] Samo Matilde.«
Čeprav družbena omrežja v tistih časih še niso imela takega vpliva, je bil plaz, ki se je vsul na ubogega Štrovsa, neznanski. Domnevno občutljivim dušicam v pokoju in vsem na lepem empatičnim — če politično in generacijsko solidarnih niti ne omenjam — se to ni zdelo niti malo duhovito. Štrovs je nekaj dni po izjavi brez nadaljnega odstopil. Tedanja ministrica za delo Marjeta Cotman je odstop brez nadaljnega sprejela.
Na podlagi omembe Matilde očitati Štrovsu žaljiv odnos do upokojencev, je podobno neumno, pretirano, nelogično, zmotno kot zdaj trditi, da je Štromajerjevo voščilo pomenilo, da ima kristjane za »umazane živali«.
Blamaža
Štrovsovemu odstopu so vsi aplavdirali kot edini možni potezi po taki blamaži. Tudi opozicija. Miran Potrč (SD) je rekel, da bi vlada — če ne bi sprejela odstopa — »pokazala skrajno aroganco do socialno občutljivih skupin«. Matej Lahovnik (Zares) je rekel, da je bila poteza vlade in državnega sekretarja »pričakovana in razumljiva«. Slavko Ziherl (LDS) je rekel, da je izjava »sramotna« in »poniževalna«. Zmago Jelinčič (SNS) — pomislite, celo ta gobezdač! —, je rekel, da je bila Štrovsova izjava »skrajno neprimerna«.
Ko zdaj brskam za nazaj, vidim, da je bil Alojz Sok (NSi) edini — edini sploh, vsaj med vsemi citiranimi parlamentarci —, ki je zadevo relativiziral vsaj toliko, da si je drznil reči, da »Štrovsova izjava ni bila nič posebnega«, češ, to je »del slovenskega izrazoslovja« in da si zato ni zaslužila »takšne pozornosti«.
Mimohod Matild
V primerjavi s Štromajerjevim fancy, frivolnim, filmskim, filmičnim, anafilaktičnim blundrom je bil Štrovsov faux pas kleno slovensko arhaičen (čeprav zdaj ugotavljam, da »Matilda« kot poosebitev smrti prihaja iz kočevarske nemščine).
No, kaj hočem reči: na podlagi omembe Matilde očitati Štrovsu žaljiv odnos do upokojencev, je podobno neumno, pretirano, nelogično, zmotno kot zdaj trditi, da je Štromajerjevo voščilo pomenilo, da ima kristjane za »umazane živali«.
Šele ob aferi Matilda mi je postalo jasno, da ta gonja proti Pikalovemu pomočniku v bistvu za Slovence ni nič nenavadnega, niti ni — priznam — endemično desničarska.
Opomba:
Kolumna je bila prvotno objavljena v tiskani izdaji Večera v nedeljo in na spletni strani Večera v nedeljo, 5. januarja 2020, pod naslovom Še pomnite Štrovsovo Matildo, ve umazane živali?. Verzija na Fokuspokusu je editirana.