Po vseh teh nacionalnih gospodarskih polomijah, ki se nam dogajajo, se moramo vprašati, kakšni ljudje zasedajo ključna mesta upravljanja našega skupnega premoženja. Kakšna znanja imajo? Kakšne reference in kompetence prinašajo na odgovorna in odlično plačana delovna mesta? Kakšni so standardi njihovega dela? Govorim seveda o institucijah, kakršni sta SDH (nekdanji SOD) in DUTB.
Najprej kritike na račun Družbe za upravljanje terjatev bank, naše slabe banke.
DUTB poskuša iz dolgov oz. neplačanih obveznosti, ki so jih v preteklosti zakuhali nesposobni, koruptivni, politično nastavljeni in/ali špekulantski menedžerji, povrniti vsaj del premoženja nazaj v skupno malho. Torej na naš skupni račun, katerega lastniki smo davkoplačevalci. Čeprav so bili nadzorniki in ključni direktorji — švedski, madžarski, zdaj slovenski — že večkrat zamenjani, kritike na račun njihovega menedžmenta še kar ne pojenjajo. Na podlagi zgodb, ki prihajajo iz DUTB, si navadni smrtniki predstavljamo, da tam dobivajo službe ljudje, ki je ne najdejo nikjer drugje — in da kot po pravilu vedno najdejo značajsko rojene pohlepneže.

Primer Alpine

Mogoče se še spomnite primera Alpine. Prvi greh je zakrivil takratni SOD, ki je Alpino prodal Branku Podpečanu — torej sinu Milana Podpečana, predsednika upravnega odbora SOD. Kot potrjuje zgodovina, je sin iz že tako ali tako zadolženega podjetja izčrpal, kar se je še dalo, in za seboj pustil pogorišče. Alpina je bila nato z vsemi dolgovi prenesena na DUTB — sankcij proti Podpečanom pa nikoli ni bilo.
DUTB je kot novi lastnik zadolžene Alpine v podjetje poslal skupino — joj! — nemških strokovnjakov, ki bi umirajočemu podjetju morali natakniti rešilni pas. A če je kdo takrat dobil rešilni pas, so bili to Nemci sami, ne Alpina. Če samo v grobem povzamem njihov načrt: proizvodnja Alpininih čevljev bi se morala skoraj v celoti preseliti v države s poceni delovno silo, v Sloveniji pa bi ostal samo formalni sedež podjetja, pa seveda upravljanje blagovne znamke, strategija, razvoj, marketing in nordijski program — torej dejavnosti, ki naj bi znamki zagotovile najvišjo dodano vrednost.

Nobena študija in raziskava

Kakšni ljudje torej vlečejo menedžerske niti našega premoženja?
Adria zdaj doživlja enako usodo kot nekoč Alpina. Leta 2016 jo je SDH prodal popolnoma neznanemu nemškemu skladu 4K Investment. Ta jo je v treh letih dodobra izčrpal. Nekateri mediji poročajo o 30 milijonih evrov, ki da so izginili iz Adrie. Nekdanji slovenski letalski ponos je danes pogorišče stare slave.
Vlada in pristojna ministrstva — gospodarsko, finančno, infrastrukturno — so bila sprva zadržana, češ, da gre za zasebno podjetje. Nato pa so le začeli govoriti o možnih načinih pomoči — verjetno tudi zaradi odzivov javnosti —, če lastniki izpolnijo določene pogoje, kot je recimo realen poslovni načrt.
Danes je seveda jasno, da bomo brez lastnega letalskega prevoznika odvisni od komercialnih interesov drugih prevoznikov, v veliki meri pa tudi odrezani od sveta.
Ali se kdo od teh menedžerjev, ki upravljajo z našim premoženjem, sploh zaveda, kaj se z nami in z državo dogaja? 
Dokler bomo kadrovali po političnih, prijateljskih ali družinskih linijah, dokler bomo namesto kompetenc postavljali v ospredje interese izbranih skupin, dokler za zgrešene poteze ne bomo zahtevali odgovornosti, dokler za kazniva dejanja nihče ne bo kaznovan, do takrat se bodo na odlično plačanih delovnih mestih pasli posamezniki, ki ne obvladajo varne, zanesljive, ciljno naravnane vožnje naprej. 
Za to trditev ni potrebna nobena študija in raziskava. Le podatke o napredku držav, ki so bile v 90. letih po BDP in drugih ključnih kazalnikih daleč za nami, je treba pogledati.
Pa ne, da so te države tako hitre. Samo pri nas so za volanom ljudje, ki vozijo državo vzvratno.