Pismo samemu sebi (13.): Še en mesec. Ne, niso vsi isti. Niti približno.

Zdravo.

Zadnjič sem te gledal v ogledalu in zdel si se mi … Ne vem, najprej mi pade na pamet beseda utrujen, ampak v resnici ni prava. Naveličan? Ja, ta je boljša, a ne v splošnem pomenu, ne naveličan vsega. Iz zrcala je vame zrlo bitje, ki ima počasi dovolj dnevne politike, njene brutalnosti, agresije in primitivnosti.

Človek, ki se trudi biti na tekočem, ki svojo lastno in našo skupno politično stvarnost opazuje in nanjo tudi reagira, a so ga meseci in meseci ponavljanja enega in istega prignali do roba politične apatije. Vem, dopisovala sva si v času izolacije. Odločil sem se, da to pravilo prekršim, rad bi ti namreč pomagal vzdržati še ta mesec. Ker je treba in ker je vredno.

“Ustavimo to norijo!”

Naj te najprej spravim v malo boljšo voljo s kratko anekdoto iz naših politikantskih Butal. Epidemija je pošteno v senci vojne, kar pa še zdaleč ne pomeni, da je končana. STA je tako pred nekaj dnevi v skladu z vsakodnevno prakso objavila aktualne številke....