Kolumne

Pismo samemu sebi (13.): Še en mesec. Ne, niso vsi isti. Niti približno.

25.3.2022 / 05:05 Komentiraj
Ne, ne smemo se navaditi. Ravno ta navajenost povzroča politično naveličanost, v katero po malem očitno zapadaš tudi ti.

Zdravo.

Zadnjič sem te gledal v ogledalu in zdel si se mi … Ne vem, najprej mi pade na pamet beseda utrujen, ampak v resnici ni prava. Naveličan? Ja, ta je boljša, a ne v splošnem pomenu, ne naveličan vsega. Iz zrcala je vame zrlo bitje, ki ima počasi dovolj dnevne politike, njene brutalnosti, agresije in primitivnosti.

Človek, ki se trudi biti na tekočem, ki svojo lastno in našo skupno politično stvarnost opazuje in nanjo tudi reagira, a so ga meseci in meseci ponavljanja enega in istega prignali do roba politične apatije. Vem, dopisovala sva si v času izolacije. Odločil sem se, da to pravilo prekršim, rad bi ti namreč pomagal vzdržati še ta mesec. Ker je treba in ker je vredno.

“Ustavimo to norijo!”

Naj te najprej spravim v malo boljšo voljo s kratko anekdoto iz naših politikantskih Butal. Epidemija je pošteno v senci vojne, kar pa še zdaleč ne pomeni, da je končana. STA je tako pred nekaj dnevi v skladu z vsakodnevno prakso objavila aktualne številke....

”Komentar včasih res ni potreben, mi je pa kljub temu takoj padel na pamet. Bil je skrajno jedrnat in preprost: 'Butl.'” — [Ilustracija: Hinko Smrekar: Biceps in možgani, iz cikla Zrcalo sveta (1932–33), Narodna galerija]
NAROČI SE PRIJAVI SE

Berite nas že za 1,99€. Podprite Fokuspokus z dnevno, mesečno ali letno naročnino. NAROČI SE