Desno desni zgodovinar Stane Granda ni spregledal tega prisrčno simboličnega cinizma magistrae vitae, da je medtem, ko se je ves svet spominjal 30. obletnice padca Berlinskega zidu, bil prav na isti dan (v soboto, 9. novembra 2019) v Sloveniji — v »rdečem«, »Titovem« Velenju — »partijski kongres«. Namreč kongres Socialnih demokratov. Domnevnih naslednikov Komunistične partije ali Zveze komunistov Slovenije ali Sozialistische Einheitspartei Deutschlands (der DDR). Oder so etwas.
Nekaj je na tem. SD so naša najbolj priljubljena politična stranka. Mislim v medijih nasploh, ne moja. Mediji so kot v starih časih KPS/ZKS kar tekmovali, kdo bo bolj ažurno in sihnronizirano s kongresom intervjuval Dejana in/ali Židana — medtem ko so nam za dobro vago v Delu špendirali še berlinski intervju z njihovim nekdanjim predsednikom Kučanom.
Še več! Potrudili so se celo desničarji sami in na svoji televiziji po svojem izboru gostili še enega nekdanjega predsednika SD — seveda nekoliko recentnejšega, pa tudi malo renegatskega —, Lukšiča.
SD bi moralo skrbeti
Še en cinizem zgodovine je seveda tudi to, da so SD napovedali spektralni programski premik od socialistično rdeče k ekološko zeleni prav na kongresu v premogokopnem mestu — in ne zelo daleč od našega največjega energetskega behemota na fosilno gorivo.
Razlika med SD in Levico ni razlika med socialno demokracijo in demokratičnim socializmom. SD so levičarski mainstream, medtem ko je Levica subverzivno levičarstvo. Tako rekoč kravatarji, salonarji, parketarji vs. asfaltna, urbana, partizanska, subkulturna alter scena.
SD: Levica = NSi: SDS
Razlika med SD in Levico ni samo — ali vsaj ne toliko — razlika med socialno demokracijo in demokratičnim socializmom. Socialno gledano so SD levičarski mainstream, medtem ko je Levica subverzivno levičarstvo. Tako rekoč kravatarji, salonarji, parketarji vs. asfaltna, urbana, partizanska, subkulturna alter scena.
Socialni demokrati niso dediči ZKS ali celo KPS, temveč bolj ZSMS minus intelektualizem in kultura, četudi imajo s Pikalom — ki se zdaj šlepa na Aleša Debeljaka — in prej Prešičkom in zdaj Pozničem čez prav ta dva resorja.
Med svojim dolgim in vztrajnim pohodom skozi institucije so SD postali samoumeven levičarski establišment, lepo zavaljen v fotelje od Bruslja do Bežigrada. Ali kot Židan sam priznava: »maratonci« — za razliko od Levice, ki so (po sugestiji spraševalca) »sprinterji«.
Resnici na ljubo so SD res daleč od liberalnega, v bistvu ne levega ne desnega jedra vlade. Niso pa zato prav nič bliže Levici. Socialni demokrati nimajo Levičine ostrine in radikalizma — in ga po besedah svojega predsednika očitno tudi nočejo imeti.
Moja projekcija je, da bo SD počasi, a zanesljivo še bolj razvodenela. Izginila zagotovo ne bo. Vendar bo v primerjavi z Levico ostala v senci. Kljub Brglezu in Tanji Fajon. Tako kot na desnici podobno konstruktivnejša, kooperativnejša, mostograditeljska Nova Slovenija ostaja v senci SDS.