Predsednik Pahor je izrazil nezadovoljstvo z odpoklicem in s samim postopkom odpoklica. Ni mu bilo všeč, da se predsednik vlade Golob in zunanja ministrica Fajon nista z njim prej posvetovala. Za nameček pa se mu je ukrep zdel še pretiran, ker da ni nastala omembe vredna škoda.
Toda Pahorjevo nezadovoljstvo sámo po sebi ni bistveno. Bistveno je, da je odpoklic po dolžnosti in na predlog podpisal — in da je hkrati dal vedeti, da je ob tem nezadovoljen in da se z ukrepom ne strinja (v celoti).
To je bila elegantna rešitev, ki je je zmožen samo Pahor.
IFTTT
Predstavljajmo si, da bi Pahor zavrnil podpis veleposlanikovega odpoklica. To bi bilo precej precedenčno. Nenavadno. Predsednik je veleposlanika s podpisom lettre de créance sam poslal v Washington. Sam ga je s podpisom lettre de rappel poklical nazaj. Ni ga niti sam predlagal za to funkcijo, niti ni sam ugotovil, da je nesrečnik naredil napako. Podpis odpoklica je bil lepo simetričen zaključek Pahorjevih pristojnosti.
Tega po mojem ne razumejo samo tisti, ki niso vajeni delati tako rekoč po naročilu, kompetencah, protokolu.
Janševa prva misel ni bila, da mora washingtonski oficir za zvezo ostati anonimen. Menda ja ne pričakuje kdo od Janše, da bo ščitil vire? Konec kariere SDS privrženega ambasadorja je bagatelna cena za to, kar so z objavo fotografije dosegla. Z odpoklicem je padel za domovino.
Zavrnitev podpisa odpoklica bi bila tudi predsednikova konfrontacija z vlado. In Pahor je bil znan po svoji nekonfrontativnosti do zdaj te, zdaj one izvršne oblasti. In le zakaj bi tokrat ravnal drugače?
Spregledani scenarist
Pahorjeva zavrnitev podpisa pa ne bi bila samo nepotrebna zaostritev odnosov z Golobom, temveč tudi nedvoumna in še bolj nenavadna podpora Janši — kakršne ta (od Pahorja) še ni bil deležen. Niti ko je bil še na oblasti, kaj šele zdaj v opoziciji.
Ker državotvoren kot Pahor že po dolžnosti pač je, je — kot še predobro vemo iz nedavne zgodovine — praviloma in raje na strani vladajočih kot pa vladanih. V bistvu smo imeli še srečo, da je (bil) Pahor empatičen demokrat.
A kakorkoli že, spregledani scenarist te ambasadorske prigode je bil Janez Janša. Brez njega se to sploh ne bi zgodilo.
Res je, da je washingtonski neljubitelj NPM sam posnel svoj zaslon z navodili MNZ za zbiranje oz. pošiljanje podpisov iz tujine in fotografijo tudi sam poslal naprej.
A premeten kot je bil — četudi v isti sapi lahkomiseln —, je ni poslal Požarju ali na Novo24TV ali na Siol, kot bi ravnal vsak pošten in ozaveščen novodobni štazijevec. Kje pa. Poslal jo je direkt Janši. Komu pa drugemu.
Kako namočiti veleposlanika
In tako je leader of the opposition brez milosti namočil nič hudega uslužnega veleposlanika. Obsesivno-kompluzivnemu Twitteratorju ni prišlo na misel, da bi bilo mogoče iz fotografije razbrati, kje je bila posneta, in z gotovostjo sklepati, kdo je njen avtor.
Ali pa mu tudi je prišlo na misel. A kaj bi on s takim pomislekom. Ker le zakaj bi bilo Janši mar za kariero nekega veleposlanika — pa če mu je privržen ali ne? Ne, ne, Janševa prva misel ni bila, da mora njegov washingtonski oficir za zvezo ostati anonimen. Menda ja ne pričakuje kdo od Janše, da bo ščitil svoje vire?
Janša je s tem screenshotom dobil ne samo dokaz, da je Nataša Pirc Musar privilegirana sleparka. Dobil je tudi dodaten izgovor za interpelacijo Tanje Fajon in Tatjane Bobnar zaradi favoriziranja dotične kandidatke.
Poslavljajoči se predsednik republike je v zvezi s štraf-odpoklicem washingtonskega veleposlanika še enkrat dokazal, da ve, kako se je treba znajti v zapletenih situacijah. To se mi zdi bistvena poanta tega neslano smešnega, a tudi žalobnega (ne)diplomatskega zapleta za domačo rabo.
Bagatelna cena
Klavrn konec kariere njim privrženega ambasadorja je bagatelna cena za to, kar je SDS z objavo njegove fotografije dosegla. Človek je z odpoklicem tako rekoč padel za domovino. Za pravico. Za resnico.
Veleposlanik je morda bil kamikaza. Sodeč po njegovi izjavi — da odhaja "z dvignjeno glavo" in "z božjo pomočjo" —, je namreč mogoče domnevati, da je vedel ne samo, kaj dela, ampak tudi, kaj ga lahko zaradi tega doleti.
Zato je logično, da Pahor ni hotel sodelovati z Janšo v teh njegovih prismojenih patriotskih igricah. Da z nepooblaščenim razkritjem navodil ni nastala omembe vredna škoda, je seveda res. Kvečjemu interna, mednarodna pa zagotovo ne.
A ta Pahorjeva pripomba ni ekskulpacija ravnanja pošiljatelja. Škoda, ki je pri tem nastala, je samo moralna. Seveda pa zato ni greh nič manjši in tudi kazen ni nič manj zaslužena. Z namigom, da je morda disproporcionalna, je predsednik morda hotel samo namigniti, da je veleposlanikov odpoklic v bistvu kazen — če že ne lekcija — za tistega, ki se mu je veleposlanik sam pustil namočiti. In zato še premila.