Šarec je morda res nepremišljeno in zgrešeno bleknil, da Slovenijo zanima širitveni resor v Evropski komisiji. Kaj naj na to rečemo? Komu pa ne bi pasala solidno plačana sinekura?
Toda njegova poteza, da za komisarja predlaga Janeza Lenarčiča, je bila vrhunska.
Da je Lenarčič res prava izbira — personalno, kadrovsko in kompetenčno —, lahko zaenkrat samo upamo. Zdi se, da je. Lahko pa že zdaj rečemo, da je Šarec z izbiro kandidata potegnil pravo potezo že zato, ker je s tem razkril vso bedo slovenske strankarske politike in logike. Tako članic svoje vladne koalicije kot tudi opozicije.
Ah, ti kao demokratični principi …
Tako je recimo rekel Židan (SD):
»Žal nam je, da na ta način [Šarec] sporoča koalicijskim partnerjem, kaj je zanj partnerski dialog […]. [V] ponedeljek […] je povedal, da išče in razmišlja o zelo uglednem posamezniku. Tako je bilo govora, kakor da bo kandidat vsaj dr. Danilo Türk.«
OMB, Danilo Türk?! Kakor da? Als ob?
Pobožna želja, da bi šel Türk skozi, je še bolj smešna kot ta, da bi za komisarko uturili Tanjo Fajon kot nekoga, ki je slučajno in v nasprotju z lastnimi ambicijami glasoval proti predsednici EK Ursuli von der Leyen!
Socialni demokrati so se obregnili tudi ob »nesprejemljivo politično trgovino za zaprtimi vrati«.
Ah, ti kao demokratični principi! Kaj pa bi oni v bistvu radi? Volitve še za komisarje v palači Berlaymont in za ministre na Gregorčičevi?
Jih lahko spomnim, če dovolijo, da nihče ni izvolil ne Dejana Prešička ne Zorana Pozniča, če — brez zamere — omenim samo dva njihova ministra iz istega resorja? So v SD ali na vladi morda imeli dan odprtih vrat, ko so se zmenili, kdo bo najprej eden in potem še drugi novi minister za kulturo iz njihovih vrst?
Če je katera stranka polna bulšita, potem je to na vsak način SD.
Proti Lenarčiču je tudi Levica. Tokrat so poslali pred kamere Franca Trčka, ki je rekel, da je predlagani kandidat »premalo politično in državniško ime za zahtevne čase, v katerih je EU«.
Kar je v bistvu podobno stališču SDS ali vsaj stališču njihove evroposlanke Romane Tomc, ki je izjavila:
»Marjan Šarec po zavrnitvi govora v [EP] nadaljuje s potezami, ki zmanjšujejo mednarodni ugled Slovenije. S predlogom [Lenarčiča za komisarja] ambicije slovenske vladne politike v EU postavlja na uradniški nivo. Slab signal pred predsedovanjem.«
Zabavno je opazovati, kako Šarca podzavestno, pa vendar najbolj pristno občudujejo prav tisti, ki ga na deklarativni ravni najbolj mrzijo. Ti psihološki lapsusi potem prihajajo na dan oksimoronično ali vsaj kontradiktorno, ampak premier se v bistvu nima kaj pritoževati.
Psihološki lapsusi desničarjev
Janez Janša in Nova24TV.si — kar je v bistvu isti vir, za katerega ne vemo vedno, kdo od koga črpa ali plonka — pa pravita, da si je Šarec s tem zadal »dvojni strel v koleno«. (Pustimo zdaj te znucane meniskuse in zlizane metafore.)
Rekši, da je Lenarčič sicer »sposoben tehnokrat z izkušnjami, ki bi jih @sarecmarjan potreboval doma ob vodenju EU«, je dodal ali so dodali:
»[Lenarčič] je v EU brez teže. Poznate kak njegov predlog, idejo, zamisel? Vsaj članek […]? […] V Bruslju slina, doma steklina.«
Aja? Ali to steklino kot metaforo so meni ukradli?
Moram priznati, da Nova ni vedno brez smisla za politično analitiko. Če odštejemo obvezne like desničarske zgroženosti in/ali privoščljivosti, so recimo včeraj dobro uganili tole:
»Cerar, Bratuškova in Erjavec se zavedajo, da so politična trupla, Šarec pa njihov položaj še dodatno izkorišča in pometa z njimi, da bi izsilil predčasne volitve, saj mu za razliko od ostalih koalicijskih strank ankete zelo dobro kažejo. Kanibalizacija koalicijskih partnerjev je bila uspešna.«
Zabavno je opazovati, kako Šarca podzavestno, pa vendar najbolj pristno občudujejo prav tisti, ki ga na deklarativni ravni najbolj mrzijo. Ti psihološki lapsusi potem prihajajo na dan oksimoronično ali vsaj kontradiktorno, ampak premier se v bistvu nima kaj pritoževati.
Nehajte že enkrat. Ne da nam ne bi bilo mar, kdo bo slovenski komisar. Prav malo pa nam je mar, ali so koalicijski partnerji ali kaj šele opozicija z predlogom premiera zadovoljni. In še tem manj nas zanima, ali se bo enemu njihovemu uspelo še bolj prikorititi. Še raje pa nehajte s tem, da ta in ta kandidat »nima politične teže«. Za koga pa se imate?
Linija poveljevanja
Skratka, Šarčeva poteza mi je všeč. Pa ne samo zato, ker bi mislil, da na tem Janezu Lenarčiču že mora nekaj biti, če je predsedniku vlade uspelo razjeziti skoraj vse zaveznike in nasprotnike obenem.
Predvsem mi je poteza všeč zato, ker razkriva, kako si Slovenci predstavljajo operativne — ministrske oz. komisarske — politične funkcije.
Predstavljajo si jih kot nagrado, ki jim pripada. Ker so politiki. Izvoljeni. Če (si) sami delijo te funkcije ali če jih deli kdo drug tako, da so tudi oni zadovoljni, je vse super. Če ne, pa naenkrat pozabijo na princip posrediške demokracije in se začnejo sklicevati na domnevno nedemokratično sekretivnost pogajanj in da to neka odločitev ni po volji »ljudi« in da »ni legitimna«.
Nehajte že enkrat s tem. Ne da nam državljanom ne bi bilo mar, kdo bo slovenski komisar. Prav malo pa nam je mar, ali so koalicijski partnerji ali kaj šele opozicija z predlogom predsednika vlada zadovoljni. In še tem manj nas zanima, ali se bo enemu njihovemu uspelo še bolj prikorititi.
Še raje pa nehajte s tem, da ta in ta kandidat »nima politične teže«. Za koga pa se imate?
Pa še nekaj: Marjan Šarec je z izbiro Janeza Lenarčiča dokazal, da njegovi koalicijski partnerji ne vedo ali se delajo, da ne vedo, kakšna je vladna hierarhija in kako deluje linija poveljevanja — in da jih tega tudi namerava naučiti.