Šarec nima nobene pravice, da bi sodil o nenačelnosti

Zadnja karikatura na naslovnici Mladine duhovito in prikupno prikazuje paniko, ki je nastala med koalicijskimi partnerji ob navidez nepričakovanem in slabo utemeljenem Šarčevem odstopu. Razočarani premier je z eno samo potezo porušil marsikaj od tega, kar je mukoma gradil skoraj leto in pol. Pri tem pa se zdaj z novo metaforo sklicuje na to, da je svoje koalicijske partnerje dolgo, dolgo opozarjal, naj ne majejo čolna.

Tu mi ne gre za to, da bi kritično ocenil njegove geste kot dobre ali slabe. Rad bi samo odgovoril na vprašanje, v kolikšni meri je bil njegov odstop res nepričakovan in ali je sploh bil dovolj reflektiran.

Moja interpretacija je, da gre predvsem za naveličanost neizkušenega novinca, ki se je sredi igre ustavil in se z obilo samozavesti ob ugodnih javnomnenjskih anketah odločil, da bo izstopil iz peskovnika. Ne da bi premislil, kakšne bodo posledice zanj, za druge in za