Premieru Šarcu ne moremo očitati neodločnosti ob odstavitvi generalnega sekretarja LMŠ. Z napovedjo njegovega takojšnjega odhoda ni okleval. Je pa koruptivno dejanje Braneta Kralja vendarle poskušal nesimpatično relativizirati na številne načine. Z enodnevno zamudo je dogajanje komentiral na Facebooku in ta shizofreni odnos še poglobil — vmes pa na Twitterju v istem slogu nesimpatično blokiral prvaka stranke SDS.
Retorično dvojnost njegove obsodbe sem podrobneje komentiral v prispevku Je Šarec ob odstavitvi sekretarja res kategorično obsodil politična lobiranja?. Čeprav lahko samo ugibamo, ali je svoja nadaljnja pojasnila v komentarju na FB razvil iz nuje po nadzoru morebitne prihodnje škode ali »iskrene« notranje potrebe po dodatnem sicer javno izraženem premisleku, se jih na kratko splača pogledati.
Ne bi jim dal ključev
Komentarja so se dotaknili številni mediji — po stari navadi površno. Na Slovenskih novicah so novico tabloidno predvidljivo oblekli v naslovni poudarek Šarec ostro: Na ministrstvih je veliko ljudi, ki jim ne bi dal ključa, da bi zalivali rože. Tokrat me bo zanimalo, ali je ravnal argumentacijsko pravilno v delu, ki se nanaša na nesojene »zalivalce rož«.
Še ena za Šarca značilna metaforična raba — v zvezi z ugotovitvijo, da so v stranki pometli pred svojim pragom, a da so prejeli »avtogol«, se glasi takole:
»Na ministrstvih in v državnih podjetjih je veliko ljudi, ki jim ne bi dal ključa za en teden, da bi zalivali rože, kaj šele, da bi bili sposobni za delo, ki ga opravljajo. Ne smemo si zatiskati oči pred tem dejstvom. Naša stranka je v vladi in državni politiki eno leto, naj se vprašajo še tisti, ki so dlje. Namesto, da privoščljivo gledajo, naj razmislijo o mnogih stvareh.«
Kaj bo Marjan Šarec naredil z vsemi temi ljudmi z dvema levima rokama, s katerimi dela vsak dan? Vprašanje ni nerelevantno. Saj vendar sam pravi, da si ne želi zatiskati oči pred temi dejstvi, pa tudi sicer slovi po moralni odločnosti in brezkompromisnosti.
Ne vedno prijetno življenje
Pričakovali smo, da bo Šarec okrepil defenzivno argumentacijsko taktiko na več načinov. V nastopu na tiskovni konferenci se je sicer skliceval na to, da je sekretar generalni sekretar storil sporno dejanje, vendar … — če bi klical kdo drug, javnost s tem ne bi bila seznanjena.
S taktiko preusmerjanja pozornosti in z asociacijami na »splošno prakso« — češ, »vsi to počnejo, ampak naš Brane je bil malo neroden« — zagotovo ni izpadel verodostojen pri tistih, ki sledijo načelom logike. A takih ljudi je malo. Pri državljankah in državljanih, ki jih Šarec targetira s svojimi argumentacijski triki, pa zanesljivo ni bil neuspešen.
Iskanju čustvene solidarnosti sledijo tudi poudarki v Facebook komentarju, recimo tale: »V življenju niso samo prijetne in lepe stvari.« Premier si seveda lahko obeta, da bo ljudstvo razumelo globoko filozofsko misel nekoga, ki načeloma sovraži filozofiranje, in ob izgubi sekretarja z njim sočustvovalo.
Uvele rože in ključno vprašanje
Toda vrnimo se kritiki nesposobnežev na ministrstvih in državnih podjetjih, ki jim Šarec ne bi zaupal niti zalivanja rož — čeprav v resnici počnejo (ali pa tudi ne) za državo usodne stvari.
Pustimo ob strani ne nerelevantno vprašanje, kaj bo naredil z vsemi temi ljudmi z dvema levima rokama, s katerimi dela vsak dan. Saj vendar sam pravi, da si ne želi zatiskati oči pred temi dejstvi, pa tudi sicer slovi po moralni odločnosti in brezkompromisnosti.
Šarčeva metaforika je tudi ironično pomenljiva, če pomislimo, da je taisti odstopljeni generalni sekretar stranke, še leta 2015 delal kot hišnik v kamniškem vrtcu. V tej službi je zagotovo kdaj vzel v roke tudi kakšno vrtno zalivalko. Kaj bi rekla zdrava kmečka pamet v tem primeru? Da je vsako delo častno, kajneda?
Napačna sled
Gre za pogost primer kazanja na napake drugih, s katerim nekdo hoče pozornost preusmeriti na to, da tudi drugi počnejo enako sporne stvari, vendar zanje niso kaznovani ali pa za to niti ne vemo. Šarec je bistro vpeljal red herringa, rdečega slanika, napačno sled. Tema nesposobnih, ki jim niti zalivanje rož ne moremo zaupati, s korupcijskim dejanjem lobiranja nima nič opraviti in v ničemer ni povezana s Kraljevo zahtevo, naj nadzorni svet Uradnega lista izbere Šoltesa. Edini navidezni, toda veliko preširoki skupni imenovalec med Kraljem in zalivalci rož bi lahko bil ohlapni pojem kadrovanja — čeprav sekretarjevo dejanje ni bilo sporno zaradi prihoda novega kadra, temveč zaradi načina, kako je potekalo posredovanje.
Napačna sled zato deluje kot zastranitev glede na začetno temo. Šarec je ni popačil — v tem primeru bi govorili o strašilu —, temveč jo je enostavno zamenjal z drugo, nepovezano. Neetičnega, neintegritetnega, koruptivnega kadrovanja ne moremo kar prestaviti v sfero razpravljanja o sposobnosti in nesposobnosti. Predsednik vlade pa je javnosti sugeriral razpravo na to temo — češ, ne zatiskajmo si oči pred tem dejstvom. Nakar je še kot v opravičilo napisal, da je njegova stranka v vladi in državni politiki šele eno leto — zato naj »privoščljivi […] razmislijo o mnogih stvareh«.
Od hišnika do vladnega kadrovika
S tem je pozornost javnosti bolj ali manj učinkovito — odvisno od tega, kako daleč mu bo sledila — in vsaj delno preusmeril od začetne debate. Glede na Šarčevo popularnost in značilno formo populizma in s tem dvojim povezano nekritičnostjo množic najbrž ne bo imel napornega dela.
Šarčeva metaforika je tudi ironično pomenljiva, če pomislimo, da je taisti generalni sekretar stranke, ki mu premier namenja toliko lepih besed, še leta 2015 delal kot hišnik v vrtcu Antona Medveda v Kamniku. V tej službi je zagotovo kdaj vzel v roke tudi kakšno vrtno zalivalko.
Kaj bi rekla zdrava kmečka pamet v tem primeru? Da je vsako delo častno, kajneda.