»Nimam kaj misliti, videl bom, kaj se bo zgodilo, in se potem seveda temu primerno odzval.«
Tako je rekel naš predsednik vlade, ko so ga novinarji v torek povprašali, kaj misli o evropskih igrah prestolov, stolov, stolčkov in pozicij, o katerih je po volitvah v Evropski parlament veliko govora in še več preigravanja.
Vprašanje je bilo zastavljeno tudi v luči namigovanj o možni novi vlogi hrvaškega predsednika vlade, ki si je v skupini evropskih ljudskih strank očitno izboril vidnejšo vlogo in so ga nekaj časa celo omenjali kot možnega kandidata za predsednika Evropske komisije.
Ko gre za Hrvaško, seveda napnemo ušesa. Sosedje pa res ne smejo prevzeti vodilnih pozicij, dokler ne rešimo arbitražne godlje. Močni v lobiranju in nabiranju zaveznikov nam jo namreč znajo zagosti tako, da bi povsem veljaven dokument lahko postal ničvreden papir. In bitko za mejo bi bilo potrebno pričeti znova.

Haute cuisine

Če smo imeli dosedaj po domačih volitvah vsaj približen občutek, da v resnici gre za kuhinjo in da se lahko sestavine za pripravo idealnega recepta v trenutku zamenjajo, se nam je Evropa tokrat pokazala kot velika »vzornica«. Ščepec socialistov, nekaj ljudskih zrnc in še malce zelenih listov … — pa poskusimo, če bo po okusu večine.
Nič pa o tem, ali so te sestavine res prave in najboljše za to, da bo jed za Michelinove zvezdice. In nič o tem, da moramo skreirati najboljšo jed na svetu, saj nas politični kuharji z drugih celin dohitevajo in prehitevajo.
Za bruhat.
Osebno me ta kuhinja sicer ne moti tako zelo, da z močnim želodcem tega ne bi preživela. V trmastem prerivanju političnih interesov človek težko uveljavlja način razmišljanja, ki bi temeljil na ljudstvu predanim modrecem. Ko se delijo pozicije, je ljudstvo drugotnega pomena. Takrat stopijo v ospredje osebni in strankarski cilji. Tega smo se naučili že v naši, sicer še precej nedonošeni demokraciji.

Moti pa me, zelo me moti

Moti pa me, zelo me moti ta majhnost, neodločnost, mlačnost in mehkoba našega predsednika vlade in besede, ki jih nikoli ne bi smel izreči: »Nimam kaj misliti.«.
V že tako vprašljivo slovensko nacionalno pokončnost je poslal še eno sporočilo, s katerim nam je dal vedeti, da smo v Evropi nikakršni, nepomembni igralci. Do te mere, da nam še misliti ni treba.
Drugo njegovo sporočilo v tem kratkem stavku je, da se nima niti smisla truditi za spremembe, saj so bitke vnaprej izgubljene. S tem je potrdil, da smo v Evropi samo številka, samo statstični podatek, ki ga sem in tja kdaj kdo upošteva, ko mu ustreza.
Tretje sporočilo našega premiera je, da je namesto aktivne vloge v evropski politiki najbolje ostati pasiven, če že ne lenoben opazovalec in se odzvati šele potem, ko so karte premešane in na mizi. Zakaj bi se trudili že prej in po nepotrebnem trošili energijo?
Tu je še četrto sporočilo. Če je znal predsednik vlade doma nekajkrat kar odločno povedati, kaj si misli o tem in onem — zaradi česar si je zagotovo pridobil za kak odstotek simpatij —, pa nam je tu nastavil drugo plat značaja.
Ta dvojnost je moteča. To nas bega. Ne vemo namreč, kateri značaj je pravi, pristni. Kateri značaj je tisti, na katerega se lahko zanesemo. Ljudstvo potrebuje zanesljive, stabilne, če želite tudi predvidljive politike, na katere se lahko zanese.

Podčrtaj neambicioznosti

In za podčrtaj naše neambicioznosti, neuveljavljenosti in odrinjenosti v Evropi, si baje zdaj prizadevamo, da bomo prevzeli komisarsko mesto za širitev EU.
To je resor, za katerega vnaprej vemo, da v prihajajočem mandatu ne bo prinesel sprememb. EU ima preveč težav sama s seboj in po odhodu Velike Britanije iz EU bo treba na novo razmisliti kakšna je naša skupna prihodnost, cilji, politike.
V sedanjo zmedo, v Junckerjevo dediščino in v ne dovolj premišljeno migrantsko politiko, ki jo je zakuhala Merklova, nima smisla vleči nikogar. Mi pa si kljub temu želimo resor, ki bo najmanj opazen in ki ne bo prinesel nič sprememb.
Sporočilo slovenske politike državljanom je jasno. Ne mislite preveč, ker se ne splača. Ne prizadevajte si pretirano, saj je svet prevelik in premočan, da bi kaj spremenili. Ne štrlite iz povprečja, saj je varneje biti neopazen in neprepoznan v množici.
Nacionalni značaj ostaja značaj sklonjenih glav in upognjene hrbtenice. Gremo tja, kamor nas vodijo drugi. Če ljudstvo nima svojih voditeljev, lahko pričakujemo, da si bo poiskalo druge.