Vsi novinarji in komentatorji pravijo, da je premier Šarec »presenetljivo« odstopil. Zakaj »presenetljivo«? Ker mu v resnici ni bilo treba?
Roko na srce, Šarec bi lahko nadaljeval z manjšinsko vlado. In to neglede na to, da se je za odstop najprej odločil finančni minister, da je vlado kot minister nameraval zapustiti tudi Erjavec in da je Erjavca nadomestila lažje vodljiva, a šibkejša Pivčeva. In neglede na morebitne spremembe, viharje in orkane, ki morda šele prihajajo.
Šarec bi lahko nadaljeval zato, ker ima podporo vseh tistih, ki jim je jasno, da naslednjih volitev ne bodo preživeli. Vsaj najverjetneje jih ne bodo. V tej kategoriji so SAB, SMC in SNS. In morda še kdo. Nove, najverjetneje majske volitve bodo preživeli samo veliki politični igralci. Kamor Šarec trenutno še spada.
Ta »še« je po mojem tudi najverjetnejši razlog za Šarčev odstop. Kljub vseobčemu podcenjevanju se je Šarec izkazal ne samo kot relativno sposoben politik, temveč tudi kot politik, ki odlično obvlada kalkulativni um. Posebej takrat, ko gre za njegovo stranko. In za njega osebno. Izkazal se je kot politik, ki racionalno kalkulira. Čeprav je nekajkrat zaigral užaljenega malega Pavliho.
Toda po mojem tej njegovi igri ni treba nasesti. Šarec je namreč poklicni igralec. Ki dobro ali celo zelo dobro obvlada veščino, kako postaviti gledalce tja, kamor sam hoče.
In gledalci so v konkretnem primeru volilci.

Računica je jasna

Iz Šarčevega zornega kota je računica jasna. Trenutno ima zadostno javnomnenjsko podporo, da lahko na predčasnih volitvah računa na dovolj visoko podporo. Seveda na višjo, kot jo je dosegel na prejšnjih. Šarec ne gre na manj. Gre na več. In več lahko doseže samo, če se v sedanji situaciji, ko se zahteve po zaključku družbeno in finančno tveganih projektov — ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, ureditev trajne oskrbe z ustreznim zakonom, saniranje zdravstvenega sistema z zdravstveno reformo, če naštejemo samo najbolj urgentne projekte — zaostrujejo. Medtem pa se Šarčev manevrski prostor zožuje. In Šarec razume, da ta manevrski prostor potrebuje. Še posebej zato, ker vsi trije omenjeni projekti v slovenski družbi ne morejo biti realizirani, ne da bi resno razklali slovensko družbo. In kot vidimo tudi Šarčevo stranko. Če bi do teh razkolov prišlo, bi Šarčeva podpora s strani volivcev nujno padla. S tem pa tudi njegova izvoljivost.
Kot je povedal sam, je resen politik. Ki je o nastali situaciji razmišljal že dolgo. Razmišljal na edini za politika smiseln način. Namreč, kako iz nastale situacije priti čim bolj cel. In s čim manj škode. In Šarec je seveda ugotovil, da mora na tej točki odstopiti.

Povodi

Tisto, kar je v času, odkar resno razmišlja o nastali situaciji, potreboval, so bili povodi. Povodi, na katere bi lahko priročno zvalil krivdo za odstop. Bertoncljeva in Šabedrova nesoglasja, Erjavčevo vedenje, zmaga Pivčeve, delovanje Levice itd. so seveda več kot ustrezni povodi, na katere lahko zvali krivdo za odstop. Reče namreč lahko, da s takšnimi koalicijskimi partnerji ni mogoče vladati. Kar je v glavnem res. Vsakega od njih namreč ženejo — kot bi rekla gospa Cvetka — »muzičke želje«. Vlada pa seveda ne more biti uresničevanje glasbenih želja. Ampak iskanje možnih kompromisov. Ki so velikokrat nemogoči. Tudi za tiste, ki jih zato, da vlada deluje, morajo sklepati. Spomnimo se samo Drnovška.
Neodraslo delovanje koalicijskih partnerjev, ki jih je v marsičem in prevečkrat vodil njihov grandiozni self, je Šarec spretno izrabil za lastno politično rešitev. In za njihov politični polom. Zelo hitro bomo videli, kdo vse bo plačal ceno. Maja bomo vedeli.

Toninovi narcistični izpadi

Povsem neumestno je ugibati, kaj se bo zdaj zgodilo. Tonin sicer razsaja z narcisističnimi izpadi, da bo on predsednik vlade. Kar se ne bo zgodilo. Oziroma se lahko zgodi samo, če glavni in konstantni politični igralec v slovenski politiki — torej JJ —, ne bo poskušal vnovčiti predčasnih volitev. Teh si želi iz istega razloga kot Šarec: ker pričakuje višjo podporo volivcev. Čeprav je treba povedati, da je njegova možnost, da bistveno poveča podporo volivcev, v resnici manjša od Šarčeve. Razlog je jasen: tisti, ki volijo Janšo, ga že tako ali tako vedno volijo. Možnost za pridobitev novih vernikov pa je seveda pičla. 
Če se bosta torej Šarec, ki je rekel, da si želi predčasnih volitev, in Janša, ki že nekaj časa govori, da si želi predčasnih volitev, držala svojega, bomo šli maja na volišča. In te volitve bodo tako kot ekonomske krize pometle z malimi igralci. Politične krize so dobrodošle za velike igralce. Ker očistijo areno. Znebijo se podrepnih muh. Ki velikim grenijo življenje. Slika postane jasnejša. Kalkulacija pa tudi.
In zato je odstopil Šarec.