Na očitke, da se vpleta v delo SDH — potem ko je tvitnil, da bi ta »moral krepko razmisliti« o prodaji Abanke »vprašljivim skladom« —, je predsednik vlade Marjan Šarec v ponedeljek v DZ odvrnil takole:
»Z moje strani zagotovo ni pritiskov. Nenazadnje imajo vsi nekajkrat večjo plačo od mene. Meni ostane 3.300€ mesečno neto plače, medtem ko so bruto plače na SDH zagotovo 11.000€. Verjamem, da so za to plačo sami sposobni sprejeti kakšno odločitev v tej državi, ne da je za vse na koncu odgovoren kdo drug.«
Kaj za božjo voljo ima višina plače vodstva SDH opraviti z očitki o njegovih pritiskih?!
Šarčeva izpeljava je že na prvi pogled nenavadna. Pričakovali bi, da bo navedel argument ali dokaz, s katerim bo zavrnil trditve, da pritiska na delo Slovenskega državnega holdinga. Toda v citirani repliki ni nobene smiselne povezave med začetno trditvijo in pojasnilom, da imajo šefi SDH nekajkrat večjo plačo od njega.
Rdeči slanik
Poanta premierovega sklicevanja na visoke plače vodstva SDH je v naslednjem: kdor ima nekajkrat večjo plačo od njega, mora biti sam sposoben odgovorno sprejeti odločitev (o prodaji Abanke).
Vprašanje o pritiskih je torej spretno preusmeril v neko čisto drugo dilemo: o sposobnosti prevzemanja odgovornosti za prodajo banke. To odgovornost pa je potem nepričakovano — morda iz hudomušnosti — koreliral z višino plače. V stilu, da kdor ima višjo plačo, mora biti bolj sposoben prevzeti odgovornost. Kakor da bi zato, ker njegova plača bistveno nižja, bil on sam izločen in manj poklican za odločanje o prodaji banke.
Šarec je izpeljal argumentacijski red herring: začetno trditev o pritiskih je popačil v razpravo o višinah plač, te pa postavil v korelacijo z odgovornostjo.
Če bi pojasnilo združili z začetno obtožbo o pritiskih na SDH, lahko njegovo intenco beremo na tak absurden način: sam nisem mogel izvajati pritiskov, ker imam prenizko plačo. Še več: ker imam prenizko plačo, sem o tej zadevi manj poklican odločati!
Neka druga tema
Z rdečim slanikom je Šarec v najboljšem primeru preusmeril razpravo na neko drugo temo, temo odgovornosti za sprejete odločitve na podlagi višine plače.
V okviru tega lahko problematiziramo še to tezo samo, ki je groteskna, če jo vzamemo zares. Iz tega lahko namreč izpeljemo še eno dramatično spoznanje: če Šarec misli resno in je odgovornost vezana na višino plače — pri njem torej skromnih 3.300€ neto, od njega ne smemo pričakovati prevzemanja odgovornosti niti v številnih drugih primerih. Dokler mu plače bistveno ne povišajo.
Marsikdo bo porekel, da premier ni mislil resno. Da je bila razprava o plači samo priložnostni dovtip. Da je samo duhovičil. In da svojih besed ne ponuja kot resen argument.
Kaj nam sporoča ta dovtip?
Vse to najbrž drži. Vendar nas Šarčev humor ne more pomiriti. Z dovtipom nam namreč vendarle sporoča, da ne želi prevzeti odgovornosti za ustavitev prodaje. Tako kot je morda ne želi prevzeti niti skupščina SDH.
Znašli smo se v pat položaju: Šarec se boji poseči v domnevno avtonomijo SDH, ki se mora odločiti sam — toda ker je SDH ustanovila Republika Slovenija (ki je tudi njegov edini delničar), se tudi upravljalec premoženja boji ravnati drugače kot po pričakovanjih, ki jih ležerno sporoča predsednik vlade v svojih tvitih. Posledica tega zna biti, da premier ne bo storil ničesar, da bi ustavil prodajo Abanke, čeprav je sam ne bi prodal.
Ne, to res ni bilo odgovorno od njega. V nobenem primeru: če bil naklonjen ali nenaklonjen prodaji banke.
Opomba:
Tekst je bil prvotno objavljen na avtorjevem blogu In media res v torek, 18. junija 2019, pod naslovom Tisti, ki ima premajhno plačo, da bi ustavil prodajo Abanke. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno s privoljenjem avtorja.