Šarec je spet zadel v polno. Ko je komentiral problematiko prodaje slovenskih bank in možno prodajo Abanke, je kot prvi politik na najvišjih slovenskih političnih funkcijah zavzel pravo stališče. Stališče, ki je kritično do zaveze, da moramo Abanko prodati. Še več: javno je pokazal kritičen odnos do dosedanjih prodaj slovenskih bank. 
To je nedvomno napredek. Ko gre za odnos slovenskih najvišjih politikov do zahtev EU in Evropske komisije. Vsi politiki na najvišjih slovenskih političnih položajih so doslej govorili samo o tem, da smo to in to Evropi obljubili. In da moramo zato svoje obljube izpolniti. Spomnimo se Bratuškove. In Cerarja.

Konkretni politiki

Ob tem je treba izpostaviti nekaj reči. Prvič to, da je govorjenje, da smo Evropi to in to obljubili in da moramo te obljube zdaj pač izpolniti — ker bi nas sicer imeli za neverodostojne partnerje itd. itd. —, čista manipulacija. Da ne rečem laž.
Laž je predvsem uporaba 1. osebe množine: »Smo obljubili.« Jaz nisem nič obljubila. Vi tudi ne. Slovenski narod ni nič obljubil.
Prodajo slovenskih bank so Evropi obljubili konkretni slovenski politiki. Z imeni in priimki. Ne pa »mi«. Oni niso »mi«. Oni niso množina. Ampak so zelo omejeno število čistih ednin.
Njihovo vzbujanje občutka krivde, ko govorijo o »naših« obljubah — namreč občutka krivde, ki je tesno povezan z njihovim hlapčevstvom in s slovensko politično kulturo nevidnosti —, je zato seveda čista manipulacija. Manipulacija, ki bi ji ne smeli nasesti. Zaradi katere bi ne smeli imeti občutka krivde. Na katero ne bi smeli odreagirati s kimanjem.

Imena in priimki

Pravilna reakcija je drugačna. Treba je zavzeti jasno stališče, da »mi« nismo Evropi obljubili ničesar. Zahtevati je treba imena in priimke tistih, ki so te obljube dali. In od njih zahtevati, da jih izpolnijo sami. Če jih lahko.
Ker pa tega ne bodo mogli, jih je treba poklicati na odgovornost. Ni nam treba misliti, da moramo norosti, ki so jih v svoji brezhrbteničnosti in nevednosti in s kalkuliranjem za lastne koristi in še kaj, zdaj »mi« uresničiti. 
Teh obljub ne smemo uresničiti. Iz več razlogov.

• Prvič zato, ker ne gre za »naše« obljube. Ampak za »njihove«.
• Drugič jih ne smemo uresničiti zato, ker moramo tako slovenski kot tudi evropski politični eliti pokazati, da njihovih mrhovinarskih dealov ne bomo plačevali.
• Tretjič jih ne smemo uresničiti zato, ker je treba slovenski politični eliti določiti meje njihovega manipuliranja z državljankami in državljani.
• In četrtič, teh obljub ne smemo uresničiti predvsem zato, ker bi njihova uresničitev najbolj prizadela dobrobit nas navadnih državljank in državljanov.

Prodaja slovenskih bank ne bi prizadela »njih«, ki so to obljubili EU v našem imenu. Ampak nas, ki bomo s tem, da ne bomo imeli več nobene nacionalne banke, še bolj na milost in nemilost prepuščeni mednarodnim kapitalskim centrom.
Poleg mastnih zaslužkov tujih kupcev z nakupi in s preprodajanjem naših bank, je to seveda glavni cilj vztrajanja pri uresničenju obljub, ki so jih nekateri člani slovenske politične elite dali Evropi.

Šarčeva točka možnega artikuliranja odpora

Ko je Šarec povedal, da se mu dosedanji postopki prodaje slovenskih bank ne zdijo ustrezni, je vzpostavil točko možnega artikuliranja točno teh sentimentov. In pomislekov, ki smo jih državljani imeli že ob prejšnjih prodajah.
S tem pa je Šarec postal tudi točka možnega artikuliranja odpora do Evrope. Njenih politik. Njenih izsiljevanj. Njenega izkoriščanja. In točka možnega artikuliranja nečesa, kar bi lahko imenovali ponos. Artikuliranja ponosa tistih, po katerih Evropa hodi. Ne da bi trznila. Ne da bi jo bilo vsaj malo sram. Ponosa tisih, za katere kapitalski centri očitno mislijo, da se njihovemu ravnanju ne bodo nikoli uprli. Kar je glede na pretekle izkušnje tudi povsem utemeljeno pričakovanje.
To pomeni, da bi Šarec za Slovenijo lahko postal nekaj podobnega, kar je za Madžarsko Orbán. Torej politik, ki je od ljudi dobil podporo za to, da se Evropi upira. 
To seveda ne pomeni nujno, da gre za politika istega tipa. Gre samo za to, da gre za isti tip politike v odnosu do Evrope. Njene hegemonije. Njenih zahtev. Njenega brezobzirnega uporabljanja, zlorabljanja in izkoriščanja manj močnih članic EU.

Vedno zmagovalec

A to je seveda samo ena od možnosti. Druga možnost je, da iz vsega tega ne bo nič. Da bo Šarec ugotovil, da v resnici ne more narediti nič. Da bo Abanko kljub pomislekom treba prodati. Ker smo se tako zavezali. Ali ker nimamo časa, da bi si izposlovali kakšno drugo rešitev. Ali iz že kakšnega drugega razloga. 
Kar pa ne pomeni, da tudi v tem drugem primeru Šarec ne bo znal obrniti svojega kritičnega stališča do prodajes bank v svoj prid. Ker če je Šarec doslej kaj dokazal, je dokazal to, da je bistveno bolj talentiran politik, kot se mu je to pripisovalo. Doslej je iz tako rekoč vseh izgubljenih situacij prišel kot zmagovalec.