Revija
#Politika #EU #lenarčič #šarec
Šarčevi nauki v zadevi Lenarčič: Za kariero, za fotelje, za prihodnost …
Logo 29.07.2019 / 12.35

Športne zmagovalce naredi tudi zmagovalna miselnost. In čas bi že bil, da začnemo podobno razmišljati tudi v politiki.

Objava imena, ki ga je predsednik vlade predlagal za evropskega komisarja iz Slovenije, je dvignila oblak medijskega in političnega prahu. Morda bomo to Šarčevo potezo, da je novoizvoljeni predsednici Evropske komisije Ursuli von der Leyen po svoji vesti in na lastno odgovornost predlagal Janeza Lenarčiča kot kandidata za komisarja v njenem mandatu, v prihodnosti ocenjevali kot zgodovinsko in prelomno.
Morda bo ta poteza preobrat v ponižni, pohlevni, egalitarni in sklonjeni slovenski naravi. Ta bi se končno morala postaviti pokonci in za sprejete odločitve znati prevzeti odgovornost. Z jasnimi argumenti. S ponosom. In si tudi priznati, da ne moremo biti vsi enaki. Ker preprosto nismo.

Prva peterka nezadovoljnih

Prvič: četudi vlada deluje kot manjšinska in precej nestabilna koalicija — pri čemer jo maje še dogovor o sodelovanju z Levico —, si predsednik vlade ni vzel svojega dragocenega časa za dogovarjanje, usklajevanje in politično kupčkanje s koalicijskimi strankami.
Takšna pogajanja bi v vsakem primeru dala pet nezadovoljnih partnerjev. Točno toliko kot brez pogajanj.
V naravi politike je, da so bili s kandidatom zadovoljni samo v premierovi stranki, druge pa so začele cepetati. Da se to med partnerji ne dela. Da to ni demokratično. Da ni korektno.
Bilo je neizogibno, da je bilo med šestimi partnerskimi strankami — LMŠ, SD, SMC, SAB in DeSUS plus Levica — pet nezadovoljnih, ker kandidat ne bi bil iz njihove stranke. Neglede na to, koga bi Šarec predlagal.
Za isti efekt si je predsednik vlade prihranil čas, živce in medijske pritiske, ki so jih razpihovali osebni in strankarski interesi. To je izvedel precej spretno in za domače, prepucavanja navajene razmere zelo odločno. Brez oklevanja, nič sem in tja, nič danes eden, jutri drugi možni kandidat ali morda več kandidatov.
Izbira s karakterjem, kakršen se za predsednika vlade spodobi. Ve se, kdo odgovarja za napačne odločitve.

Slabi trgovci

Drugič: razdrobljeno levosredinsko politično polje je morda prav ob tej Šarčevi potezi spoznalo, da majhni in nepomembni kot so vsak zase, ne morejo doseči ciljev, ki bi jih lahko dosegli, če bi bili enotni. Morali se bodo preoblikovati v največ dve močni stranki, ki bosta na volitvah sposobni doseči relativno zmago.
Seveda tudi tu ne bo šlo brez kalkuliranja in kupčkanja strank in strankarskih veljakov. Ti zdaj že preračunavajo, kaj bi to pomenilo za njihovo osebno politično kariero, za stolčke, za fotelje, za prihodnost.
Ker smo Slovenci slabi trgovci in ker je politika ena sama trgovina — ti meni to, jaz tebi to – je rezultat seveda vprašljiv. Toda za politično sceno bi bil dobrodošel.

Za novo politično kulturo

Tretjič: združitev nekaterih strank v močnejše politične skupine bi bila dobrodošla tudi za volilce, ki bi na vrtu z manj gredicami dobili jasnejšo predstavo, ali želijo jesti cvetačo ali brokoli.
Oboje namreč sodi v isto skupino zelenjave. Oboje lepo cveti in oboje sodi med zdravo hrano, ki jo lahko jemo na več načinov in vsak dan.
Danes ta izbira ni mogoča. Imamo vrt mešane zelenjave, ne vemo pa, kakšnega okusa je katera in za katero jed je najboljša.
Četrtič: spremembe so nujne. Tudi v politiki, kjer si načeloma želimo stabilnosti in predvidljivosti brez presenečenj. Dovolj nam je političnih obrazov, ki se skozi kariero niso gradili in rasli. Prav nasprotno. Politična kariera jih je naredila vzvišene, ošabne, prevzetne, celo lažnivce in dvoličneže.
Naša politika potrebuje novo politično kulturo. Novo raven dialoga. Profesionalnost. Politiki naj bodo državljanom vzor odgovornosti, etičnosti, moralnosti, pravičnosti.

Zmagovalna miselnost

Na predstavitvi v Bruslju je Janez Lenarčič deloval odločno, jasno in samozavestno, pa vendar politično dovolj korektno, ko je dejal, da upa, da mu bo von der Leyenova dala priložnost.
Njegova predstavitev je bila vsebinska, konkretna, daleč od politične plehkosti. Tudi o kriterijih izbora evropskega komisarja. Tudi ne dvomim, da po toliko letih službovanja v tujini ne obvlada vsaj enega tujega jezika, da se izognemo vsaj eni od preteklih blamaž.
Danes lahko še tako na dolgo in široko razpredamo o Lenarčičevih vrlinah, kompetencah in poznavanju EU — in o tem, ali je politik ali tehnokrat. Ali je to dobro ali ne. Ker smo vsi pametni. Ker vsi vse vemo. Vsaj v politiki in nogometu. 
Kako močna izbira je Janez Lenarčič, bo pokazal čas. Danes smo šele v položaju, ko lahko premierovemu izboru samo zaupamo ali pa ne zaupamo. Toda športne zmagovalce naredi tudi zmagovalna miselnost. In čas bi že bil, da začnemo tako razmišljati tudi v politiki.

NAROČI SE
#Politika #EU #lenarčič #šarec
Berite nas že za 1,99€. Podprite Fokuspokus z dnevno, mesečno ali letno naročnino NAROČI SE
Share on
Za boljšo izkušnjo na spletni strani uporabljamo piškotke