Že več kot leto dni nam vlada vlada, ki jo vodi Marjan Šarec in njegova LMŠ. Prva manjšinska vlada v zgodovini Slovenije. Čeprav je v koaliciji kar pet strank — poleg LMŠ še SD, SMC, Desus in SAB —, stranke na volitvah lani niso zbrale dovolj glasov za udobno večino. Do nedavnega jim je manjkajoče glasove največkrat zagotavljala pogodbena Levica, so pa roko zanjo kdaj dvignili tudi člani drugih strank, na primer SNS in NSi.
Še z nečim se bo ta vlada zapisala v statistične anale. Vodi jo najmlajši predsednik vlade doslej. V politiki samouk, po poklicu igralec. Za njegovo potrditev je dvignilo roke 55 poslancev in poslank. Postal je deveti predsednik vlade, ki vodi nesrečno 13. vlado.
Vladavino Marjana Šarca bi lahko kot narezek razdelili na nekaj krajših obdobij in ugotavljali, kaj se je v tem času v resnici dogajalo.
Obdobje 100 dni miru
Opozicija (pa tudi mediji) po nekem političnem bontonu prvih sto dni vlado pustijo pri miru. Če je že nujno kakšno godrnjanje, to v tem času delajo bolj sami pri sebi in v brado. Za Šarčevo vlado je to prvotno premirje trajalo le kakšen mesec. Sicer pa tega tudi ni pričakoval, kot je omenil v enem od intervjujev. Kot novinec v visoki politiki je želel pokazati, da je mogoče delati drugače. Pa je res?
Obdobje všečnih potez.
Predsednik vlade je kmalu po začetku vladanja postregel z dvema bonbončkoma, dvigom minimalne plače in dvigom plač javnih uslužbencev. S tem si je verjetno hotel kupiti malo socialnega miru ob uvedbi prihodnjih, manj popularnih ukrepov, zlasti na področju zdravstva in pokojninske zakonodaje.
A če nekomu daš, se to brez optimizacije pozna nekje drugje. Tako si je z novo plačno politiko nakopal jezo gospodarstvenikov, ki so zagrozili s selitvijo kapacitet v tujino.
Se je pa z afero Bandelli vlada že po treh mesecih skorajda znašla v krizi. Stranka Alenke Bratušek, kamor je Bandelli sodil, poziva k odstopu niso sprejeli mirno, zato je bilo iskrenje v vladi očitno.
Prioritete predsednika vlade so bile opredeljene: zdravstvo, gospodarstvo, obrambno-varnostni sistem. Javnomnenjska podpora je rasla. Kako ne bi? Višje plače in hitro ukrepanje z odstavitvijo neprimernega ministra. To je ljudstvo čakalo od vseh prejšnjih vlad.
Obdobje tolerance
To je čas tehtanja plusov in minusov. Dvig plač je že v naslednjem kvartalu sprožil plaz podražitev, vendar je vlada na davčnem področju razbremenila regres do višine povprečne bruto plače. Ljudstvo je to očitno še nekako sprejelo in tako je pomlad 2019 minila kar mirno. Pozneje smo sicer bili deležni nekaj »denarnih« prilaganj, kot recimo na dohodninski lestvici in pri obdavčitvi kapitala. Vlada je popustila samo pri obdavčitvi dohodka pravnih oseb, ki so ostali na 19%. Malo tu, malo tam. Nekaj gor, nekaj dol. Drobencljava, vendar očitno všečna politika. Vox populi je kazal zavidljivo visoke števike podpore držvljanom.
Obdobje napak.
Telefonski klic predsednici nadzornega sveta Uradnega lista in neprimerna agitacija za favoriziranega kandidata Šoltesa, je bila morda prva vidna razpoka delovanja LMŠ. Četudi so se kadrovske napake dogajale že prej. Že izbor predsednika uprave Telekoma Slovenije je bil polom, ki ga je marsikdo videl iz aviona, samo nadzorni svet — skoraj zagotovo v soglasju z vlado — tega ni videl. Pa odstop predsednice nadzornega sveta Telekoma pod pravljičnimi pogoji. Čeprav je TS obremenila s prav tako pravljičnimi pogojev ob odhodu prejšnjega predsednika uprave Skobeta. In še prej štiri leta gledala, kako podjetje meče denar v projekt brez dna — svojo TV postajo.
Obdobje trenj
No, v politiki ni obdobja brez trenj. Nenehno iskanje kompromisov, usklajevanja interesov in ambicij je verjetno res hudičevo naporno delo. V naši, aktualni politiki se je to najbolj odražalo, ko je Levica zacepetala in zagrozila z nepokorščino in z odhodom iz pogodbenega odnosa. Tudi mirovni pogovori s SAB in Alenko Bratušek niso bili nič nenavadnega. Žebelj v krsto slabih odnosov z Levico pa je bili neukinitev dodatnega prostovoljnega (obveznega) zavarovanja in napoved ukinitev dodatka na delovno aktivnost (od česar je vlada medtem že odstopila.) To obdobje trenj je proces, ki bi še trajal in ga bo — glede na razmere — še več.
Obdobje streznitve
Kar nekaj statističnih podatkov potrjuje, da manjšinsko vladanje ni enostavno. Po dobrem letu dni ima vlada kar pet novih ministrov. Posebej turbulentno je v Službi vlade za razvoj in evropsko kohezijsko politiko. Po Bandelliju je prišel Purič, vendar je tudi že odstopil. Danes vodi ta resor kar predsednica stranke Alenka Bratušek sama, ki torej opravlja dvojno ministrsko vlogo.
Ministra za kulturo Prešička, ki se je prav tako zapletel v neprimerno ravnanje, je zamenjal Poznič. Ministra za okolje in prostor Lebna, ki ga je zadel maketni bumerang iz prejšnjega mandata, je zamenjal državni sekretar Zajc. Minister za zdravj Fakin je prav tako obupal, danes njegovo vlogo opravlja Aleš Šabeder.
Pa ukrep Banke Slovenije o omejevanju kreditiranja bomo tudi Šarcu pripisali. Pa dogajanje v Petrolu tudi ne more mimo njega ali vsaj ne mimo vlade, pa naj gospa Drobne Popovič še tako zatrjuje, da je bila odločitev neodvisna.
Danes smo vsi bolj trezni in kritični kot pred letom dni, pa tudi mnogo manj tolerantni. Takrat smo bili zaslepljeni od pričakovanj, da smo končno dobili novodobno, pravično, pametno, vizionarsko politiko. Zdaj pa dozorevamo tudi v kritičnosti.
Če bo šlo tako naprej, je naslednje na vrsti obdobje obžalovanja. Z obeh strani, se razume. Vladne, da se je projekta vladanja sploh lotila — in naše, da smo ji zaupali. Kje je konec, pa vemo. Vzorec že imamo.