Od napada Rusije na Ukrajino, v katerem naj bi Rusi samo branili svoje ozemlje, in od ponorele samoobrambe Izraela na Palestinski zemlji, sta v svetu v ospredju čudežni besedi: sankcije in resolucije. Nadbesedi, ki bi morali rešiti svet pred napadi, vojnami in agresijo, ko pogajanja ali pogovori ne vodijo nikamor. Ko nastopi diplomacija.

Besedi, polni upanja. Besedi, ki bi morali pomeniti prihodnost, svobodo, srečo, življenje. Ali vsaj dopovedati agresorjem, da delajo v nasprotju z mednarodno sprejetimi etičnimi normami svetovne ureditve. Dve dovolj kratki besedi, ki gresta hitro v spomin. Če si ljudje to želijo. Če državniki želijo.

Toda po dveh letih ruskih napadov na Ukrajino in po pol leta brutalne samoobrambe Izraela na ozemlju Palestincev sta besedi izgubili svoj smisel. Sankcije in resolucije so izgubile svoj pomen in svoje bistvo.

Prazni in plehki

Sankcije in resolucije sta postali najbolj prazni, plehki, impotentni besedi na svetu. Besedi, ki nosita v sebi ogromno dela, pogovorov, analiz, mnenj strokovnjakov, politikov, diplomatov, državnikov — za nič učinka. Besedi, ki bi ju morali za vedno brisati iz besednjaka in najti nove. Ker sta čisti nič.

Sankcije in resolucije, nekoč učinkoviti orožji diplomacije, so zdaj prazen nič. Daleč od prvotnih namenov in obetov. Namesto da bi oba ukrepa delovala kot odvračanje od agresije, sta postala samo formalnost na papirju. Rusija ne popušča pri napadu na Ukrajino. Neglede na to, koliko sankcij jo je doletelo. Gospodarsko ji ne gre prav nič slabše. Iznajdljivi biznis na obeh straneh vedno najde pot, da posel teče tudi med sankcijami in kljub sankcijam.

Tudi Izrael še vedno zaseda palestinska ozemlja in v imenu boja proti Hamasu ubija civiliste, med njimi največ žensk in otrok. Neglede na resolucije OZN. Tudi zadnja — ki je bila sprejeta in pri kateri je pomembno vlogo igrala tudi slovenska diplomacija —, ni v praksi vredna nič. Izrael je takoj sporočil, da te resolucije ne bo spoštoval in z nepopustljivo silo še naprej tolče po izstradanih, žejnih, izmučenih, brezdomnih Palestincih.

Paradoks

Svetovna skupnost se sooča s paradoksom, da so naše najmočnejše in najostrejše diplomatske besede nemočne. Benigne. Mlahave. Vsaka nova resolucija, vsaka nova runda sankcij je samo papirnata formalnost, ki je nihče več ne jemlje resno in ki ne prinaša nobene spremembe. Ena od stalnih članic Varnostnega sveta uveljavlja veto in resolucije z vsem trudom ljudi v ozadju grejo v maloro.

Medtem pa ljudje trpijo. Ukrajinci še vedno bežijo pred napadi in še vedno jih je več milijonov razseljenih. Palestincev je danes krepko čez 30.000 manj kot oktobra lani, preživeli pa živijo pod stalnim pritiskom nehumanega pomanjkanja vsega na eni strani ter skorajda živalske morije, nasilja in zatiranja na drugi.

Sesuvanje vrednot

Trenutne razmere sesuvajo moralne in etične vrednote. Če Izrael noče spoštovati resolucije Varnostnega sveta OZN, potem je ni treba spoštovati nobeni drugi državi. To je logika novega svetovnega reda. Če Rusija ob nekem enajstem paketu sankcij živi bolje, kot prej, zakaj ne bi obvode zanje učinkovito, a javnosti skrito poiskale tudi druge države? 

Dvoličnost in hinavščina postajata značajski lastnosti, ki se počasi spreminjata v globalni vrednoti. V nekaj, kar je fajn. Kar je dobro znati in uporabiti, ker s tem prineseš druge naokoli. Cel svet.

Čas je, da se vprašamo, kako diplomacijo in strategijo pod okriljem OZN ponovno narediti učinkovito in spoštovanja vredno. Kako resolucije uveljaviti kot zavezujoče dokumente? Kako uresničevati sankcije tako, da jih bodo kršitelji res občutili in spremenili ravnanja, zaradi kateri so bile uvedene?

Opomnik na nemoč

V ponorelem, egoističnem svetu besede niso več dovolj. Potrebujemo dejanja. Čas je, da vsi, ampak res vsi svetovni voditelji presežejo navidezno prijaznost, prisiljene nasmehe in prazne fraze. Trepljanje med politiki je postalo pomilovanja vredno izkazovanje globalne politične nesposobnosti in impotence. Čas je za odgovornost in prehod k resničnim dejanjem, ki bodo prinesla mir, blagostanje in pravičnost. Razgledanim in razumnim je namreč jasno, da za vojno med Rusijo in Ukrajino ter za morijo Palestincev s strani Izraela niso odgovorne zgolj omenjene države.

Če tu ne bomo uspeli, bodo sankcije in resolucije ostale le kot opomnik na našo nemoč, naše neuspehe in naše izgubljene priložnosti za boljši svet.