Sanjalo se mi je o Terezi Vuk. Ne o tisti drugi Terezi.

Živimo v digitalni dobi, ko se s prijatelji več družimo na socialnih omrežjih kot pa v živo. Kar je žalostno. Še več! Kup prijateljev imam — če jim lahko rečem prijatelji —, ki jih še nikoli nisem srečal. Pa vendar je po večletnem debatiranju po internetu občutek, kot da smo res prijatelji. Saj morda smo. Kaj pa vem.

Tako se mi je kak dan nazaj sanjalo o Terezi Vuk. Pisateljici in kolumnistki Fokuspokusa. V bistvu čudno, saj tudi nje še nikoli nisem srečal. Le kje bi se lahko sploh videla, ko pa redko zapušča sosesko, kjer živi in henga na klopcah — kar sem jaz nehal počet že pri sedemnajstih. Če že kje hengam, hengam za šankom.

No, s Terezo se še nisva srečala in glede na to, da je izven svojega ozkega kroga prijateljev dokaj sramežljiva, je čudno že to, da vsaj približno vem, kako zgleda.

Spoznal sem jo kje drugje kot na socialnih omrežjih. Na začetku mi je šla fejst na živce. Tisti, ki jo poznate, veste, da zna bit težka. Ampak čez čas...