Šampanjec na grobovih: Človek je mrtev, naj živi človek!

Nekateri radi plešejo po grobovih. V mislih nimam kake obskurne sekte, ki bi se ob vsaki drugi zimski polni luni zbirala na britofih in tam zganjala svoje čudaške koreografije. Tudi asociacija na zdaj že precej priletno filmsko uspešnico ni na mestu. Govorim o nečem precej bolj resnem. Govorim o pojavu, ki nas sooča s težkimi in temeljnimi vprašanji, povezanimi z našo človeškostjo in človečnostjo.

Svojo smrt prevajamo v ritual. Prevod potrebujemo. Smrt ostaja kljub tisočletnemu znanstvenemu, tehnološkemu in duhovnemu napredku za nas nekaj nerazumljivega. Obredi se med seboj razlikujejo, vsi pa temeljijo na čustvu oz. odnosu, ki ima v bližini smrti status družbenega dogovora — na pieteti.

Poanta pietete

Da je o mrtvih treba govoriti samo najlepše, je prazna floskula. Mrtvi so takšni kot živi. V vseh mogočih barv, vonjev in okusov. Tako kot med živimi je tudi med mrtvimi kopica bedakov, primitivcev, agresivcev. Poanta pietete ni v tem, da nepovratno izbriše...