Kratka zgodba Krota slovensko-avstrijske pisateljice Ane Marwan govori o samotarki, ki kot najemnica prebiva v hiški z vrtom in bazenom, polnih komarjev in krastač, in se sprašuje, “kako bi živela, če bi živela?”. Navidez nepomembno življenje, ki pogosto deluje zamrznjeno oziroma polno “nezmožnosti” — kot temu pravi pripovedovalka —, razburka prihod zelene krastače in miselni sprehod po robu predstav o materinstvu ali življenju brez otrok.

Za dvojezično knjižico Krota/Wechselkröte je Ana Marwan prejela prestižno nagrado Ingeborg Bachmann, eno od najpomembnejših literarnih nagrad v nemškem govornem prostoru. Gre za koprodukcijsko sodelovanje Beletrine in avtoričine salzburške matične založbe Otto Müller Verlag.

Ana Marwan (1980) se je po študiju primerjalne književnosti na FF v Ljubljani leta 2005 preselila na Dunaj, kjer je leta 2008 prejela literarno nagrado Schreiben zwischen den Kulturen. Zadnjih šest let se posveča izključno pisanju daljših in krajših proznih besedil v nemškem in slovenskem jeziku. Leta 2019 je pri Otto Müller Verlagu izšel njen prvenec Der Kreis des Weberknechts (Krog suhe južine). Zabubljena je njen drugi roman in prvi, ki je bil napisan v slovenščini.

Ana Marwan: Krota

Vsak dan se oblečem, ker vsak dan obstaja sicer majhna, a vendarle realna možnost, da kdo pride na obisk. Pogosto pride poštar in pakete prevzamem skozi okno, saj ga lahko na hitro odprem, vrata pa so na drugem koncu hiše in on ne pozvoni dvakrat, temveč preprosto odide dalje, medtem ko sem še na poti do vrat, nato pa moram z vlakom do pošte, da tam prevzamem paket, zato raje odprem okno, ki je tik nad zvoncem, a za poštarja se lepo oblečem le od pasu navzgor. V dostavljenem paketu je običajno bluza za prihodnjič. Bluze naročam iz neke stare navade, saj sem jih nekoč potrebovala, da bi se počutila kot neka druga, nova oseba. Vendar pa bluz nikakor ne naročam zaradi samega poštarja, ne zato, da bi ponovno prišel, hočem reči, čeprav je eden redkih obiskovalcev, ki sploh pridejo k meni. Vsakokrat se prisilim, da mu pogledam v oči. Nekaj časa sem videvala toliko oči, da sem jih preprosto spregledala, podobno kot golobe v mestu, zdaj pa so postali redke ptice, poštarjeve oči so golobje sive.

Za vrtnarja se oblečem cela. Tudi vrtnar ne navede točnega časa, kdaj bo prišel. Pride, ko se mu v urniku pojavi luknja, ko se po naključju pelje mimo ali kadar kdo odpove, tako sva se dogovorila, ker je hudo zaseden in edini in ker ima vsakdo tukaj vrt.

Ničesar večjega ne bom hotela, predvideva, saj sem navsezadnje »samo najemnica« in tukaj »samo začasno,« pravi, potem ko potrga plevel – v zadnjih tednih ga je v svojih luknjah potrgal kar precej.

Ja, hočem, da se vse bohoti! Divje, rumeno in vijolično, morda rdeče? Kaj meni o rdeči? Zaupam mu …

Ali res to hočem? Me vpraša. Vse bo uredil tako, da bo lepo, jaz bom plačala, drago plačala, nato pa se bom odselila. In potem bo imel tisti, ki bo prišel za menoj, vse lepo urejeno. Ali to hočem?

To sem pripravljena vzeti v zakup.

Oglasil se bo.