Ampak vseen iščemo zdej to žensko, da once and for all razčistimo stvari. Tko da: če jo kdo pozna, ji povejte. Mogoče bova šle pa pol skup scat.

Kao tok pomemben

In greš ves šokiran oziroma fajn se ti zdi, da si kao tok pomemben, v kafano. In tam pijemo in pijemo. In kr naenkrat izza druge mize en dr. ne vem česa — dostkrat ga vidte na TV) začne: »Ti boš govorila, k ti dajemo po tri jurje na mesec.«

Naša miza — vsi s praznimi žepi — ga je začela sam gledat. Kdo, kaj? Kerih 3000 evrov?

»Ja, kaj, sej je blo na netu.«

»Kaj je blo na netu?«

»Da si poslanka pri Golobu.«

O, džizs christ! Zjutri sem še scala po centru, zdej sem že kr poslanka.

»Dej ti men mal pokaž ta tvoj internet, ker jaz nisem nobena poslanka.«

In išče in išče in pade ven Tereza … — Novak.

Dejmo še to razčistit. Jaz nisem ona. Enkrat je en model falil in v Žurnalu napisal, da je Tereza Vuk šefica Slovenske filantropije. Vam jaz delujem taka, k da ne gledam sam na svojo rit? In zdej je ona očitno neki pri Golobu, in za folk sem kr jaz ta.

44° v Madridu

Poludelo že vse, majkemi. Vročina, vam govorim. Jaz sem ena teh, k ne prenašam več dobr vročine z leti. Sedmega bi mogla v Barcelono, pa tuhtam, a čem prestavit vse skup na september. V Madridu je baje 44 stopinj. Pa da me kap s prve. In pol me še mati zamori: »Tereza, da ne boš kje na letališču ostala. Korona ukrepi pa to.«

A to sploh še obstaja? Jebo mater, kdo sploh še pomisli na to. In zdej se moram še pozanimat, če rabim listke in te pičke materne. Al kartice, kdo bi vedel. In po ta največji vročini tja.
Sam vseen smo včer dobili idejo, da gremo po dveh letih spet igrat pingpong. Vsi smo stari nad 45 in vsi na vsemu. Torej skurjeni. Žive duše ni blo včer v okolišu, mi pa oboroženi z loparji do miz. Razen fukanja nisem v dveh letih premaknila svojga telesa niti mal. In zdej bom igrala, ko je v senci 35?

Ampak sem. Pet ur nisem šla z mize. Komi sem že hodila, komi sem že gledala, ampak sem še kr vztrajala in težila okoliškim tipom: »Naslednji!« Enmu je ratal ful slabo in je bruhal. Jaz pa še kr: »A smo prišli igrat al kaj? Nej me kap za to kurčevo pingpong mizo!«

Tud mi nismo normalni. Poslanka, k ščije naokol v centru, pol pa še v vročini razbija tipe z žogco? Ni lahka bit jaz, vam rečem.

Celmu svetu, ne sam okolju

Ne vem, kaj bo šele januarja, ko bo moja nova knjiga vzun. Groženj sem dobila že kr neki. Vsi se bojijo, kaj bo. O men bo. O komu pa, dolgočasneži? Pizda, jaz kle v drugi puberteti, pisala bom pa o vas al kaj? E, ne može.

In ko smo včer igrali pingpong v vročini, smo zraven še tlak rihtali pod mizo. Ker so jo eni bumbarji utrgali stran in če si kdo od nas nogo zvije in bo padla urgenca, ne bo dobr, ker noben več ne bo prišel ven.

Ampak že mora en začet srat. Tokrat trije otroci, šest do osem let: »Zakaj travo ven vlečete?«

Sem sam do njih uletela: »Je kej narobe, mulci? Zato, da si ne zjebemo gležnjev.« S travo smo zrihtali kao zato, da ko bo dež, se bo polegla notr v zemljo.

In že je uletela ena zaščitniška mama. Mulc pa še kr dalje: »To se ne sme. Škodite okolju, če vlečete travo ven.«

Škodmo mi celmu svetu, ne sam okolju. In zdej mi bo en šestletnik kle moraliziral? Me boš dal tud ti na FB? Sem sam še mami rekla: »Vlečemo mi travo, ja. Sam mal drugačno.«