Eseji velikana renesanse Michela de Montaigna so eden od temeljnih kamnov svetovne humanistične literature in so po skoraj štirih stoletjih in pol — plus petindvajsetih letih prevajanja samega — končno v celoti dostopni tudi v slovenščini. Zgodovinskega podviga se je lotil izjemni Branko Madžarevič, ki je napisal tudi spremno besedo, za založniškega pa je zaslužna Beletrina, ki je Eseje izdala v treh knjigah.

Michel de Montaigne (1533–1592), rojen kot Michel Eyquem, je najpomembnejši francoski renesančni filozof in začetnik literarne zvrsti eseja. Kot podeželski plemič je priimek prevzel po gradu Montaigne, kjer se je rodil. Ob strogi vzgoji in temeljiti izobrazbi je v otroštvu osvojil latinščino kot materni jezik. Študiral je pravo in začel kariero kot svetnik na davčnem sodišču, nadaljeval na preiskovalnem uradu bordeaujskega sodišča. Po očetovi smrti 1571 se je umaknil na domači grad, kjer se je lotil esejev, in v zavetju svojega v knjižnico preurejenega stolpa preživel naslednjih deset let.

Eseji v treh knjigah, ki obsegajo impozantnih 1300 strani, so izšli leta 1580 in pokrivajo širok spekter tem. Najpomembnejši pri Esejih je seveda nov slog pisanja — esej (fr. »essai«) —, ki v sebi združuje poskus, preizkušnjo in izkustvo. Madžarevič ob tem dodaja:

»S predolgo pričakovanim izidom integralnega prevoda Esejev se nam nesramežljivo odstirajo obrazi humanističnega sveta, za katerega zaslužne potomce se imamo. Da niti ne omenjamo Nietzschejeve sodbe, da ›zahrepeniš živeti na tej zemlji, ker je pisal tak človek kot Montaigne‹. […] Montaigne je eden izmed neukročenih velikanov svetovne literature, ki imajo smolo preveč citiranih in premalo branih avtorjev. Francozom je njegova klena stara francoščina z vsakim dnem bolj neulovljiva, tako da si jo samo še prirejajo, prilagajajo in prevajajo. Imamo Nefrancozi z ›galskim Shakespearom‹ več sreče? […] Verjetno je kar pravšnji čas, da se večnemu sodobniku in prijatelju oddolžimo z monumentalno knjižno izdajo, besedilu dodobra razgaljenega evropskega humanizma pa dajemo priložnost v slovenskem jeziku.«

Montaignevi Eseji so obvezno branje za vsakega intelektualca in razmišljujočega človeka. Za slovenske bralce zdaj ne bo več izgovora. Prevajalska mojstrovina bo kvečjemu motiv več.

Michel de Montaigne: Eseji | O kesanju

Človeka oblikujejo drugi. Sam opisujem in prikazujem precej neizoblikovanega posameznika, ki bi ga napravil res čisto drugačnega, kot je, če bi ga moral znova tesati. Ampak zdaj je, kar je.

No, poteze mojega portreta ne skrenejo, čeprav se spreminjajo in menjujejo. Svet je ena sama večna gugalnica. Vse se nenehno premika: zemlja, kavkaške gore, egiptovske piramide, premikajo se skupaj in vsaka posebej. Stalnost ni sama po sebi nič drugega kakor slabotnejše premikanje.

Svojega predmeta ne znam zadržati pri miru: omahuje in se opoteka, kot da bi bil pijan narave. Jemljem ga pri tem takšnega, kakršen je v trenutku, ko pritegne mojo pozornost. Ne opisujem biti. Opisujem prehajanje: pa ne prehajanja iz obdobja v obdobje ali, kot rečejo ljudje, iz sedemletke v sedemletko¹, temveč iz dneva v dan, iz trenutka v trenutek. Svojo pripoved moram prilagoditi trenutku. Zdaj zdaj se lahko spremenim ne samo slučajno, ampak tudi namenoma. Gre za spisek različnih in spremenljivih dogodkov in nejasnih idej. Pa tudi protislovnih, če tako nanese: ali sem sam drugačen ali pa stvari dojemam v drugačnih okoliščinah in z drugih vidikov. Čisto lahko, da kdaj sam sebi oporekam, ampak resnici, kot je govoril Demad², ne oporekam. Če bi se moja duša znala ustaliti, se ne bi kar naprej preizkušal, ampak bi se odločal. Še zmeraj je vajenka in na preizkušnji.

Predlagam ponižno življenje brez blišča: saj je vseeno. Vsa moralna filozofija velja enako za navadno in zasebno življenje kakor za življenje bogatejše baže. Vsak človek nosi v sebi celotno obličje človeštva.

> Pisatelji se predstavljajo ljudem s kakšnim svojim posebnim in zunanjim znamenjem: sam se jim kot prvi predstavljam s svojo vsestransko bitjo kot Michel de Montaigne, in ne kot slovničar ali pesnik ali pravnik³. Če se ljudje pritožujejo, da preveč govorim o sebi, se jaz pritožujem, da sami niti ne pomislijo nase.

Je pametno, da mi je kot človeku, tako zasebnemu v življenju, toliko do javnega priznanja in do tega, da bi me poznali? In je vrh tega pametno, da proizvajam v svetu, v katerem imata oblika in umetnost toliko veljave in avtoritete, surove in preproste naravne izdelke, in to precej nebogljene narave? Kaj ni to nekaj takega kot gradnja obzidja brez kamna ali česa podobnega, če ustvarjaš knjige brez vednosti in umetnosti? Glasbene fantazije vodijo merila umetnosti, moje vodi naključje⁴.

Vsaj pri tem se ravnam po pravilih: nikdar ni nihče obravnaval predmeta, ki bi ga poznal in razumel bolje, kot sam poznam predmet, ki sem se ga lotil. In da sem pri tem največji strokovnjak, kar jih je! Po drugi plati pa ga ni, ki bi kdaj globlje prodrl v svojo snov in podrobneje luščil njene členitve in razcepe. In ki bi se natančneje in dosledneje pripehal do cilja, ki si ga je zadal pri delu. Če naj stvar izpeljem do konca, mi ni treba drugega kot zvestobe: no, in te mi ne manjka, najiskrenejše in najčistejše, kar je je. Resnice ne povem, kolikor mi srce poželi, ampak kolikor si je upam povedati. In starajoč si je upam malo več, zakaj šege očitno dopuščajo tem letom več blebetavih svoboščin in prostodušnega govorjenja o sebi. Tukaj se ne more zgoditi, kar vidim, da se tako rado dogaja, ko si rokodelec in njegov izdelek skačeta v besedo: človek tako uglajenega nastopa da je spisal nekaj tako neslanega? Ali pa: tako učene pisarije da so se posrečile človeku, ki ima tako slab nastop v družbi?

Kdor ni v družbi nič posebnega, v pisarijah pa imeniten, namiguje, da je njegova moč tam, od koder črpa, ne pa v njem samem. Učen človek ni vsestransko učen; kdor pa je nadarjen, je nadarjen na vsakem koraku, in celo v svoji nevednosti.

Tu jo z roko v roki mahava vštric midva, moja knjiga in jaz. Kod drugod lahko mojstrovino priporočaš in grajaš neodvisno od mojstra. Ampak ne tukaj: kdor se dotakne enega, se dotakne drugega. Kdor bo sodil o mojem delu, ne da bi ga poznal, bo naredil sebi več škode kakor meni; kdor pa se bo seznanil z njim, mi bo dal polno zadoščenje. Bolj bom blažen, kot si zaslužim, če bom deležen vsaj toliko javnega priznanja, kolikor sem skušal dopovedati pametnim ljudem: da bi bil sposoben izkoristiti vednost, če bi je kaj imel, in da bi si zaslužil več pomoči spomina.

Naj mi bo tu oproščeno, ker tako pogosto rečem, da se redko kesam in da si je moja vest sama s sabo na čistem: in to ne kot vest kakšnega angela ali konja, ampak kot človekova vest. Zraven pa zmeraj še ta lajna, prav nič prigodniška, ampak lajna iskrene in resnične podrejenosti: govorim kot nekdo, ki sprašuje in ki ne ve, odločitve pa gladko in jasno prepušča ustaljenim in splošno priznanim prepričanjem. Ne predavam, pripovedujem.

Ni pregrehe, res prave pregrehe, ki ne bi žalila in ki je poštena sodba ne bi obsojala. Zakaj njena grdoba in odurnost sta tako očitni, da imajo morda prav ljudje, ki pravijo, da v glavnem izvira iz neumnosti in nevednosti. Tako težko si je namreč predstavljati, da bi jo lahko spoznali, ne da bi jo zasovražili.

Največ svojega strupa pogoltne zloba sama⁵ in se zastrupi z njim. Pregreha pušča v duši slabo vest, ki se kot čir na telesu žre in razpraska zmeraj znova do krvi. Zakaj razum briše druge bridkosti in bolečine, poraja pa želo skesanosti, ki je še toliko hujše, ker izvira iz notranjosti, kot hlad in vročičnost mrzlice prekašata mraz in vročino na prostem. Med pregrehe (ampak vsako po svoji meri) ne štejem samo tistih, ki jih obsojata razum in narava, ampak tudi tiste, ki so sad lažnih ali zmotnih človeških nazorov, če jih dopuščajo šege in zakoni.

Enako ni vrline, ki ne bi razveselila blagorodne narave. Gotovo najdemo v tem, da delamo dobro, kdove kakšno zadoščenje, ki nas navda z veseljem, in občutek žlahtnega ponosa, ki spremlja čisto vest. Drzno pregrešna duša si morda lahko izbori občutek varnosti, vsekakor pa se do takšne samozadoščenosti in samozadovoljstva ne more dokopati. Ni majhen užitek, če se čutiš varnega pred kugo tako pokvarjenih časov. In če si lahko rečeš sam pri sebi: »Tudi če bi mi kdo videl v dušo, mi ne bi mogel očitati, da sem storil komu kaj žalega ali pritiral koga v propad, ne bi mi mogel očitati ne maščevalnosti ne škodoželjnosti; ne javnega kršenja zakonov ne prevratništva in hujskaštva k nemirom ne prelomljene dane besede. In čeprav razuzdanost časa to dovoljuje in vsakogar nauči, nisem položil roke ne na premoženje ne na mošnjo Francoza, živel sem v vojni in miru samo od svojega. In nikdar nisem izkoristil tujega dela brez poštenega plačila.« Priležejo se nam takšna pričevanja čiste vesti, in takšne naravne radosti so veliko darilo. In tudi edino poplačilo, ki nam nikoli ne uide.

Če utemeljujemo nagrado za krepostna dejanja na odobravanju drugih, pomeni, da pristajamo na preveč negotove in zmedene temelje. Zlasti ker je v tako pokvarjenem in nevednem času, kot je naš, čislanje ljudskih množic nekaj žaljivega: komu boš zaupal, da ti pokaže, kaj je vredno pohvale? Bog me obvaruj, da ne bi bil poštenjak po merilih, s kakršnimi dandanes vsak časti samega sebe! Quæ fuerant vitia, mores sunt. »Kar je bilo napaka, postane način življenja.«⁶

Nekaj mojih prijateljev se me je tu in tam prostodušno lotilo in so mi na svojo pobudo ali na moje izzive brali levite in me oštevali; od vseh prijateljskih dolžnosti niso te dobro vzgojenemu duhu samo najkoristnejše, ampak tudi najprijetnejše. Sprejemal sem jih zmeraj kar najbolj vljudno in hvaležno odprtih rok. Ampak v tem trenutku lahko povem mirne vesti, da sem bil pri njihovih očitkih in pohvalah tako pogosto deležen zgrešenih meril, da se ne bi ravno hudo pregrešil, če bi po njihovem ravnal prav ali narobe.

Vsi mi, kar nas živi v glavnem zasebno življenje, ki je na ogled le nam samim, moramo imeti v sebi vgrajeno nekakšno notranje merilo, s katerim presojamo svoja dejanja. In ki nam pove, kdaj naj se pobožamo, kdaj kaznujemo. Imam svoje zakone in svoje sodišče, ki sodi o meni in na katero se obračam pogosteje kot drugam. Svoja dejanja omejujem v skladu z drugimi, širim pa jih zgolj in samo v skladu s sabo. Edinole sam veš, ali si strahopeten in krut ali vdan in bogaboječ. Drugi te ne vidijo, z negotovimi domnevami uganejo, kakšen si. Bolj kot tvojo naravo vidijo tvoje pretvarjanje. Zato se ne zanašaj na njihovo mnenje. Zanašaj se na svoje. Tuo tibi judicio est utendum. Virtutis et vitiorum grave ipsius conscientiæ pondus est: qua sublata, jacent omnia. Pomagaj si s svojo presojo. Krepost in pregrehe so hudo breme za vest; brez nje se vse poruši.⁷

----