Ko mi je dolgčas, mal popestrim Facebook in namečem kakšno vprašanje v stilu »do kdaj naj bi otroci spali v posteljah staršev?« al pa »a mislite, da bi današnji mulariji koristilo, če bi uvedli nazaj obvezni vojaški rok?«
Seveda se je pri obeh vprašanjih vnela burna razprava. Dejmo začet pri posteljah.
Jaz se sploh ne spomnim, da bi kdaj spala v mamini postelji. Kot dojenček ziher, pol pa ne več. Ko je mati rekla, da je ura cajt za spat, sva bla obadva z bratom pridna ko bubice vsak v svoji postelji. Pustila je priprta vrata, da se je videla luč iz hodnika in to je blo to. Brez ugovarjanja in pregovarjanja. Dans je pa to druga pesem. Otroci, stari 6, 10, celo 12, spijo rajš v posteljah od ta starih. Ne vsi, ampak dost takih familij poznam.

Z nočno moro spat

Že kot otrok nisem nikol čutila potrebe, da bi spala pri starših, kamoli pri dvanajstih, ko me je že puberteta metala na vse strani. Takrat jih hočeš čim manj videt, ne pa celo bit pod istim kovtrom. Ena je komentirala, da otroku težko razložiš, zakaj je on sam v sobi, matka pa foter pa v drugi sobi.
Ah, čist simple: »Lej, ti maš svojo sobo, midva pa svojo. Pa bod vesel, da jo sploh maš.« Pol bi mu pa še začela nabijat o revnih otrocih v Afriki, da bi šel na konc še z nočno moro spat.
Sej če ne spiš z otroki, to ne pomeni, da jih maš kej manj rad. Ampak sklepam, da tud starši rabijo mal miru ponoč. Da se naspijo. In tko so se pol kresala mnenja. Ene mamice jih majo kr v postelji, dokler otroci hočejo, druge jih dajo striktno, ko se le da, takoj spat v svojo sobo.

»Čeprav je daleč Kikinda« 

Zdej smo pa pri vojski. Uf, kok so se vžgali s komentarji. Kle je blo pa sam za ali proti. Ni blo srednje. Al so bli total proti al pa total za. Ne maramo orožja pa vojske pa vojn. Sej to noben od nas ne mara. Ampak vprašanje ni bilo o vojski, ampak če bi mulcem obvezna vojska koristila. Kot disciplina je blo mišljeno.
Seveda se vzgoja začne doma. Če ne znaš sam pošlihtat svojih otrok, kdo pa jih bo. Sam pri tej permisivni vzgoji jaz nč več ne štekam. Enkrat mi je en rekel za svojga šestletnega sina: »On se vse sam odloča.« Pa kako kurac lahk šestletnik sam odloča?
V glavnem, eni so se total zbunili, da kakšna vojska, ni variante, ta drugi pa bi jih kr v JNA fuknili. Najbolš kr v Kikindo. In pol bi si tam vrteli Drago našo Lidijo od Lačnih Franzov: »Čeprav je daleč Kikinda, si v naših srcih ti.«

Sam da ne bo naša SV

Tretji bi jih dali v JNA stil vojsko, sam da ne bo naša SV, ker so jim mame metale pohane piščance čez ograjo v vojašnico, pa vsak vikend so se šli domov crkljat. Eni so pacifistično popizdili, da kakšna vojska, kaj se gremo. Pa orožje?! Kdo hoče vojno? Noben, sam vojne so vedno ble in vedno bojo.
Una, k je bla v vojski, je tko napisala:
»Če pa pride do tega da je potrebno braniti mejo, državo, svojo hišo/posest, ŽIVLJENJE kdo jo bo? Jaz ne bom čakala da bodo drugi namesto mene mi pomagali ko bi že nekdo usmeril cev proti meni. Da ne bo pomote! Ne maram vojne, ne maram orožja! Samo za lastno varnost pa bom poskrbela!«
Ker »nič nas ne sme presenetiti«. NNNP. En je predlagal, da bi to spet uvedli v šole. To je blo tist v Jugi, ko smo bli veseli, da ni blo pouka. Skakali smo okol vojaškega šotora, se zajebavali s plinskimi maskami in poslušali, kaj narest v primeru potresa.
Ampak ja, večina je rekla, da mislijo, da bi današnji mulariji še kako prov prišlo mal vojske. Čeprov bi tiste JNA hard fore od nekoč bi težko preživeli. Ker mislim, da je blo tam kr mal izživljanja in trpinčenja. Res pa je, da imajo eni super spomine na vojsko. Kdo bi vedel. 

Merjasec in Prasec

Sam ko gledaš mularijo iz bližnje šole in vidiš njihovo obnašanje, se sam vprašaš, kako bi ta pametnjakovič kakšne ukaze poslušal? Že če ga sam mal grdo pogledaš, je takoj: »Ueee, mami!« In pol prileti mami, vzad pa odvetniška družba Merjasec in Prasec.
Najboljš bi blo, če bi jih jaz mal v roke vzela, če že sebe ne znam. Bi bla hitr diciplina. V belem kombiju bi jih lovila, jim ponujala iPhone (ker mulc pa še pada na sladkarije, to je čist passé) in jih zvekla v en gozd. Po pol leta bi vsi zrehabilitirani (predvsem pa jaz) uleteli nazaj domov. Terezina varda bi se nam reklo. Mame mi lahk pa že kr vnaprej plačajo.