Nočna akcija neznanih desničarjev, ki so v noči s torka na sredo z rdečo barvo popisali, prečrtali, pobarvali nekaj revolucionarnih in partizanskih spomenikov — figur, napisov, piedestalov — na različnih koncih Ljubljane, ni bil vandalizem. To je bila umetniška akcija. Ali če hočete … — performans.
Antikomunistični grafitarji so samo na drug, subverziven, ilegalen, če hočete celo para- ali kvaziumetniški način izrazili to, kar SDS na čelu z Janšo, Mahničem, Grimsom in drugi njihovi simpatizerji in podaniki na Twitterju in drugod trobezljajo že dolgo, predolgo.
Skrunitev? To mogoče. Desakralizacija tega, do česar čutimo spoštovanje ali vsaj ne kažemo nespoštovanja. Vandalizem pa nikakor.
Ampak v čem je razlika med verbalnim bruhanjem po partizanski in komunistični preteklosti v parlamentu ali na družbenih omrežjih — in grafitiranjem spomenikov z agresivnimi besedami in zanikovalnimi znamenji?

Do kolen v jezeru krvi

Najbolj »umetniški« od vseh teh performansov je bil poseg na spomenik Borisu Kidriču.
Zgovorna je že sama lokacija. Kip namreč stoji v parku, ki se je nekoč imenoval po portretirancu, danes pa se imenuje Park Sveta Evrope.
S tem, da so prav Kidriču in prav tam prebarvali noge do kolen, so anonimni aktivistični umetniki ubili dve muhi na en mah. Povedali so, kaj si mislijo o enem od glavnih organizatorjev upora proti okupatorjem in tvorcev povojne Slovenije, ampak tudi, kaj si mislijo o Evropi. In to dobesedno v času, ko je taisti Svet Evrope žongliral z možnimi kandidati za predsednika.
Skoraj bi rekel, da se jim je performans zelo posrečil.
Še bolj pa se jim je posrečil v tem smislu, da so orokavičeni delavci Snage morali post festum z visokotlačnimi brizgalna-brizgami spirati barvo krvi s Kidričevih oversize nog.
Potem ko so nepodpisani umetniki svojo mazaško akcijo deklarirali kot umetniško, so kot politično akcijo deklarirali še čistilno. Ker kaj je delal komunistični režim drugega in kaj delajo drugega tranzicijski nasledniki tega režima že petdeset do petinsedemdeset let, če ne tega, da spirajo s sebe kri žrtev?
Seveda so si umili roke. Roke že. Toda zdaj so prišli radikalci in pokazali, da so zločinci ves čas stali inu obstali do kolen v jezeru krvi.

Odkod ljudem predrznost

Podobno lahko interpretiramo tudi druge napise oz. pripise — »zrušiti«, »svinje«, »zločinci diktatorski«, »komunisti zločinci« — in prečrtaje na originalnih napisih. Tudi te bodo komunalni delavci zbrisali oz. so jih najbrž že.
Toda glejte! Pri tem opravilu so bili proti svoji volji ali vsaj nevede postavljeni v vlogo skrbnikov »ničelne tolerance« do sovražnega govora. Desničarski grafitarji so komunalne delavce postavili v vlogo vnaprejšnjih implementatorjev novega predloga Zakona o medijih, same sebe pa v vlogo kritikov potencialne zakonodaje.
Ali z drugimi besedami: tisti, ko so s svojimi pripombami v barvi krvi pomalali spomenike, so se postavili na stališče Žige Turka in ostalih zagovornikov neomejene svobode govora, ki trdijo, da beseda ne ubija — bronastih ljudi pa še posebej ne, kajneda — in da lahko človek zato reče karkoli, kar mu pride na misel.
No, saj: “Takole do kolen v krvi bi pa Kidričev kip lahko ostal natanko tam, kjer je. V spomin in opomin.”
In ti grdi, grdi varuhi javne morale in dostojnosti na drugi strani — na čelu s stranko SD, ki se je oglasila prva in iz katere prihaja minister za kulturo, pristojen za prepovedovanje sovražnega govora — se zdaj čudijo, odkod ljudem predrznost, da v eni noči prepleskajo kar šest spomenikov naenkrat, čeprav so jih doslej samo enega po enega na vsake toliko.
Nič bat! Sekcija za performans in druge konceptualistične pogruntavščine liberalnih zagovornikov absolutne svobode govora ne bo nikoli razstrelila veličastnega krila revolucije s pripadajočo Kardeljevo skupino na Trgu republike. 
Ker oni samo hočejo nekaj konkretnega povedati. Pa še nihče ne bo šel sredi noči ravno takrat mimo in dobil šrapnel v glavo.