Ko smo bili stari nekaj čez dvajset let, smo ženske v glavnem delili na tri kategorije. Glede na zunanji izgled, kakopak: 1. za nikamor, 2. za oženit, 3. za pofukat.

V kategorijo za nikamor so spadale ženske ne najbolj privlačnega izgleda. Morda takšne, ki so imele kak kilogram preveč. Takšne, skratka, zaradi katerih bi te prijatelji zafrkavali, če bi te videli v njihovi družbi. Takšnim se je bilo modro izogniti,. Norčevanje prijateljev se je lahko vleklo mesece.

"Jasmina"

To sem izkusil na svoji koži, ko sem se na neki novoletni zabavi prekmalu napil in moral nekaj uric oddremati. Ko sem prišel k sebi, pa so bile vse ta luštne punce že zasedne. Meni pa je preostala neka Jasmina. Dekle nekaj čez sto kil žive teže. Ampak kaj sem hotel.

Bilo je novo leto in z nekom se je bilo treba zalizovat, kot smo takrat rekli poljubljanju. Da pa bi bila nesreča še večja, je bila takrat ravno popularna skladba Jasmina skupine Agropop, in to skladbo so mi potem prijatelji prepevali ob vsaki priliki.

Druga kategorija je bila kot rečeno za oženit. To so bila dekleta povprečnega videza, ampak dovolj luštne, da bi jih lahko vsak dan gledal in z njimi tudi seksal, hkrati pa dovolj neatraktivne, da ne bi vanje skakal vsak sosed ali frend. Ker žena ne sme biti preveč privlačna, da jo lahko brez skrbi pustiš s prijateljicami na pijačo ali v nočni klub in si lahko prepričan, da je moški ne bodo obletavali.

Tretja kategorija pa je bila za pofukat. Gre za dekleta izjemno privlačnega videza, s katerimi bi z veseljem seksal, ne bi pa takšno žensko imel za resno partnerko — prav zato, da se ne bi vsak vanjo vtikal.

Tretja kategorija

No, ampak ker sem znan po tem, da vedno vse zajebem in se ne držim nobenih pravil — čeprav mi je potem vedno žal —, sem naredil točno to. Namreč, poročil sem se z žensko iz kategorije za pofukat. Še prej pa sem nekaj let z njo hodil.

Težav seveda ni bilo ne konca ne kraja. Najprej se je vanjo zaljubil moj takratni najboljši prijatelj, ki tega niti ni preveč skrival. Najhuje je bilo, ko je imel poslovilno zabavo pred vojsko, kjer ga je čisto zlomilo. Na koncu sem ga še jaz tolažil. Ker pa sem šel v JLA tri mesece za njim, me je šele med služenjem vojaškega roka zvilo, češ, on bo prišel tri mesece prej domov in bo imel tri mesece časa, da jo osvaja. Punco, ki ni videla fanta že devet mesecev. Kar se je seveda tudi zgodilo, a so se gospa znali obraniti.

Zapeljeval jo je tudi bivši sošolec iz osnovne šole, ki pa je imel ta hendikep, da je bil manjše rasti in močnejše postave. Ker je izhajal iz premožnejše družine, je seveda mislil, da bo fizični manko nadomestil z denarjem, motorji in avti in z nabrušenim jezikom. Pa se ni izšlo niti njemu.

Poskušal je tudi prvi sosed, moj prvi prijatelj iz otroštva. To se je dogajalo že pred poroko, nadaljevalo pa se je še tudi po tem.

Veliko manj problemov

Prijatelji, znanci in sosedje so se umirili, ampak žena je začela hoditi v službo, kjer so potem pritisk izvajali sodelavci, včasih tudi nadrejeni — torej šefi. Imela je tudi to navado, da se je za službo rada lepo uredila. Minice, najlonke, čevlji z visoko peto. To seveda ni niti malo pomagalo.

Skratka, nikoli ni bilo miru. Morda zadnjih nekaj let, čeprav gospa soproga še vedno hudičevo dobro izgledajo. Ampak moram povedat, da se je na koncu — kljub nekaj sivim lasem zaradi stresa od nenehne borbe za lastno žensko — nekako izšlo.

Povem pa vam, da če bi bil še enkrat mlad, bi se zagotovo odločil za dekle iz kategorije za oženit. Veliko manj problemov, vam povem.